SLOITA

ABC filmskega jezika


ABC filmskega jezika je izobraževalni projekt, ki ga je Zavod Kinoatelje izvajal do maja do oktobra 2016 s finančno podporo Mestne občine Nova Gorica.
 

Mlade smo vključili v izobraževalne delavnice, kjer smo pod strokovnim mentorstvom obravnavali osnovne filmskega jezika (plani, rekurzi, gibanje kamere, filmski prostor, filmski čas, os akcije ipd). Sledila je nevihta možganov, nato so mladi izluščili teme, ki so jih obravnavali v filmu. Na podlagi osnovne zasnove je stekla priprava scenarija. Pomembno vodilo pri razvoju scenarija je bilo, da smo poleg zgodbe bili pozorni tudi na posamezne elemente filmskega jezika. Tako je nastal scenarij, ki v petih sklopih, posnetih na različnih lokacijah, nazorno prikaže posamezne prvine (plan-kontraplan, kader, rekurz, gibanja kamere – pravilo 180 stopinj). Sledil je ogled lokacij in delo z igralci. Mladi so ob strokovnem mentorstvu sami posneli in zmontirali film ter izbrali ustrezno glasbo.
 

Rezultat projekta je dvojezični kratki film Show must go on, ki bo koristno orodje pri nadaljnih izobraževalnih delavnicah in srečanjih z mladimi. Z natančnim ogledom filma in hkratnim predavanjem o posameznih prvinah filmskega jezika bomo lahko kompleksnost filmskega jezika nazorno približali mladim udeležencem.




Projekt je mladim ponudil možnost, da sami pod strokovnim vodstvom realizirajo svoje ideje. Izbira teme je dokaz, da si želijo aktivno reflektirati družbo, v kateri živimo in njihovo vlogo v njej.


Fotoalbum projekta

 

ELEMENTI FILMSKEGA JEZIKA


Nastanek in razvoj montaže pomeni tudi razvoj filmskega jezika, zato se bomo ustavili pri temeljnih prvinah filmske govorice, ki nam bodo v pomoč pri sestavljanju – montaži naših filmskih (video) posnetkov v končni produkt.

 

Najmanjša in osnovna enota filmskega jezika je kader. Kader navadno opredelimo kot neprekinjen posnetek, narejen s filmsko ali video kamero. Določajo ga:

  • velikost izreza, v filmskem jeziku imenovan plan;
  • kompozicija, razporeditev filmskih elementov znotraj izreza
  • dolžina oziroma trajanje.

Ti prostorski oziroma časovni parametri mu omogočajo spajanje z drugimi kadri v celoto.

 

FILMSKI PLANI

daljni plan – naj gledalec vidi pokrajino, ozadje, mesto, v njej prepozna samo obrise postav, ki bi lahko bile ljudje. Gledalec spozna kraj in čas.

splošni plan – total – je najbolj pomemben, ker ga lahko uporabimo vedno, ko nimamo možnosti za bolj natančno izbiro. Lahko vsebuje vse pomembne elemente scene, hkrati pa ima tudi visok potencial informacije. Izvrstno deluje pri kombiniranju s scenami z visoko dramatično vsebino, ki so posnete v bližnjem oziroma srednjem planu.                                                

srednji splošni plan

srednji plan ali ameriški plan – od sredine stegen navzgor. V ospredju je to, kar človek počne.

bližnji plan – kot magnet pritegne pogled gledalca direktno na obraz osebe

polbližnji plan - je pomemben za karakterizacijo vloge osebka in drži gledalca v popolnem stiku z misli in dejanji osebka

veliki plan -  stopnjuje dramatičnost in praviloma vodi v vrhunec nekega dogodka

zelo veliki plan

bližnji plan

detajl - okolje je izginilo, na posnetku so samo še podrobnosti.

Plane ločimo na splošne ali totale, ki prikazujejo predvsem prostor in na srednje, kjer je človeška figura bolj ali manj rezana.

 

PRAVILO OSI ali 180-stopinjsko pravilo

Pri snemanju predmetov ali oseb v gibanju ter pri dialoških ali akcijskih prizorih nam to pravilo omogoča pravilno in prepričljivo ustvarjanje filmskega prostora in ohranjanje prostorske orientacije in pravih smeri gibanja ali pogledov. Pot gibanja igralca ali smer pogledov predstavlja navidezno linijo – os akcije ali os pogleda in dovoljenje pozicije kamere so samo znotraj 180-stopinjskega prostora na eni ali drugi strani te linije, osi, rampe. Prestop te osi pomeni zrušitev prostorske in časovne kontinuitete. Smer gibanja bo brez vidnega vzroka obrnjena, pogledi se ne bodo več križali. Orientacija gledalca v filmskem prostoru je porušena, zato velja v kontinuirani montaži kršitev tega pravila za grobo napako.

Z upoštevanjem pravila osi pogleda pogosto kadriramo prizore, ko so igralci statični. Najpogosteje so to dialoški prizori.


 

PLAN – KONTRAPLAN

Način sestavljanja planov je povezovanje plana s kontraplanom oz. planom, ki ima nasprotni kot. Najbolj preprosta uporaba tega načina je snemanje pogovora dveh obrazov v bližnjem ali celo bližnjem velikem planu. Tedaj v kadru najprej vidimo obraz ženske nato obraz moškega. Pri tej rešitvi gledalec lahko sledi reakcijam sogovornika, svojo pozornost lahko usmeri na določeno osebo tudi kadar ta posluša, s čimer režiser poskuša povedati, da je v določenih primerih odziv poslušalca pomembnejši od govorca.

V večini stikov plan-kontraplan avtor nakazuje časovno kontinuiteto.

Napaka kontraplana, ki je ni mogoče spregledati, pa je podvajanje filmskega časa. Kontraplan je lahko le podaljšek, ne pa tudi ponavljanje kadra v spremenjeni obliki.


 

RAKURZ

O rakurzu govorimo, ko optična os ni vzporedna z ravnino tal, temveč je objektiv usmerjen navzdol ali navzgor.

ZGORNJI SNEMALNI KOT – ZGORNJI RAKURZ - črta horizonta je v zgornjem delu kadra ali nad zgornjim robom. Zgornji snemalni kot pritiska človeka k tlom, zmanjšuje ga in naredi osamljenega, podrejenega tuji oblasti, nemočnega in ubogega.

SPODNJI SNEMALNI KOT – SPODNJI RAKURZ - črta horizonta je v spodnjem delu kadra ali pod spodnjim robom. Spodnji snemali kot poveličuje in povzdiguje, izraža zmagovitost, avtoritativnost ali oblast.


 

GIBANJE KAMERE

ZASUK je sprememba kota optične osi kamere. Lahko je horizontalen ali vertikalen. Z zasukom spremljamo osebe ali predmete v gibanju, prenesemo pozornost gledalca v novo območje dogajanja. Pri tem moramo paziti na kompozicijo.

VOŽNJA KAMERE je gibanje kamere, kadar ta spremlja svoj položaj v prostoru. Kamera se giblje v vodoravni ravnini in v vseh smereh, pri tem pa se višina objekta med posnetkom načeloma ne spreminja.


 

BARVE, OSVETLITEV

Podoben posnetek ima lahko čisto drugačen učinek na gledalca zaradi barv.  

TOPLE BARVE delujejo toplo, mehko in prijetno.

MRZLE BARVE delujejo hladno in odtujeno.

Ustrezna osvetlitev te učinke še podkrepi.


 

ZVOK

Brez zvoka v filmu ne gre. Poleg najbolj očitnega dialoga v večini filmov uporabljajo še glasbo, različne zvočne učinke in avtentične glasove. Glasba se običajno ujema s sporočilom določenega odlomka in v gledalcu doseže želeni občutek, prebudi želena čustva, komentira dogajanje, pripomore h karakterizaciji likov, poudari simbolni pomen trenutka...