SLOITA

Darko Bratina

foto DARKO BRATINA

Življenje in izobrazba

 

Rodil  se je v Gorici 30. marca 1942. Obiskoval je slovensko osnovno in srednjo šolo, nato se je vpisal na znanstveni licej Duca degli Abruzzi v Gorici. Maturiral je leta 1961 in se nato vpisal na fakulteto za inženirstvo v Trstu. Kmalu pa se je začel zanimati za sociologijo in ko je izvedel za novo fakulteto za sociologijo, ustanovljeno leta 1962 v Trentu, je zapustil študij inženirstva in se vpisal na sociologijo, ko fakulteta še ni bila priznana.

Diplomiral je leta 1968 z diplomsko nalogo Minoranze etniche: un caso di analisi strutturale. Že v teh letih je torej razviden interes, ki ga je Bratina imel za vprašanja o narodnih in jezikovnih manjšinah in za vse to, kar zadeva narodno identiteto; s temi vprašanji se je ukvarjal celo življenje, saj je njegov zadnji politični poseg, ki ga je imel v Strasburgu na Svetu Evrope kako uro pred smrtjo, zadeval prav zaščito jezikovnih manjšin.

Že pred diplomo in do leta 1973 se je ukvarjal z raziskovalnimi dejavnostmi v raziskovalnem Centru za podjetja in razvoj (CeRIS) v Turinu. Hkrati je sodeloval pri raznih raziskovalnih projektih Državnega raziskovalnega sveta (CNR). Leta 1967/68 je bil asistent za industrijsko psihologijo pri Šoli za industrijsko upravljanje na turinski univerzi, kjer je naslednjega leta postal profesor sociologije dela, nato pa še splošne sociologije. Med leti 1970 in 1975 je v okviru Sklada Agnelli sodeloval pri projektu Valletta za usposabljanje in informiranje podjetnikov in menažerjev. Leta 1972 je postal profesor ekonomske sociologije na fakulteti za politične vede v Trstu; v Gorico se je preselil leta 1976 in dve leti kasneje je začel poučevati v Trstu spolšno sociologijo. Univerzitetno kariero je nadaljeval do leta 1992 in sicer tako, da je od leta 1990 poučeval še sociologijo etničnih odnosov na fakulteti za meddržavne in diplomatske vede v Gorici, ki je bila ustanovljena isto leto.

Bratina je bil zelo aktiven tudi v slovenski manjšini: od leta 1976 je sodeloval na SLORI-ju (Slovenski raziskovalni inštitut) in od 1982 do leta 1992 je bil ravnatelj te ustanove. Deloval je pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ) in bil član njenega glavnega odbora.

Med njegovimi najpomembnejšimi zanimanji je bil film, za katerega se je začel zanimati že kot mladenič in nadaljeval celo življenje. Med univerzitetnimi leti je sodeloval pri pripravi raznih filmskih krožkov (“cineforumov”); več let je bil dopisnik časopisa “L’Adige” na beneškem filmskem festivalu in od leta 1964 je pri istem časopisu začel dnevno kritiko televizijskih oddaj. Od leta 1965 do 1972 je bil član centralnega odbora Federazione italiana Cineforum. Ko je študiral na univerzi, je ustanovil mestni cineforum v Trentu, v Turinu pa cineforum Madonna delle Rose. Na njegovo pobudo so prevedli iz angleščine v italijanščino knjigo I.C. Jarvie, Sociologija filma, za katero je napisal uvodno besedo. V Gorici je leta 1977 ustanovil filmski krožek Kinoatelje. Bil je pobudnik slovenskega fima v Italiji in organiziaral prvo retrospektivo slovenskega filma nasploh. Iz te pobude je nastal Film Video Monitor, letna revija slovenskega filma, televizije in videa.

Ustanovil je tudi društvo Sergio Amidei, ki vsako leto prireja poletno filmsko revijo in ki podeljuje nagrado Sergio Amidei za najboljši scenarij.

Leta 1992 je bil izvoljen za senatorja na listi PDS (Demokratična stranka levice) v goriškem okrožju in postal tako prvi slovenski goriški senator. Bil je ponovno izvoljen leta 1994 na listi Progresistov in leta 1996 na listi Oljke. Med raznimi parlamentarnimi funkcijami, ki jih je vršil, je bil član zunanje politične komisije v senatu, član italijanske delegacije pri Svetu Evrope, član italijanske delegacije pri WEU in od 28. novembra 1996 predsednik italijanske delegacije pri CEI.

Umrl je v vasi Obernai pri Strasburgu dne 23. septembra 1997.


Majda Bratina

Iz knjige Darko Bratina: progetto dialogo /projekt za dialog, uredila Giuliana Iaschi in Romano Vecchiet, Istituto Gramsci del Friuli-Venezia Giulia, 2004

- - - - - - - - - - - - - -
 

Denis Valič: Preplet jezikov, kulture in narodov*


Darko Bratina (1942 - 1997) je s svojimi razmišljanji, prepričanji in predvsem delovanjem postavil temelje številnim iniciativam na filmskem področju (med drugim tudi takim, ki so bile usmerjene k čezmejnemu sodelovanju) in ki je skupino prijateljev in sodelavcev, zbranih okrog Kinoateljeja, spodbudil k temu, da njegovega »duha« posthumno udejanjijo in ponovno oživijo v obliki festivala Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji.


Ob dejstvu, da je Darka Bratino širša javnost na slovenski strani meje spoznala šele sredi 90. let, ko je postal prvi italijanski parlamentarec slovenskega rodu – leta 1992 je bil namreč prek liste Demokratične stranke levice izvoljen v senat, pri čemer pa velja opozoriti, da ga pri tem, tako značilno slovensko, kot izrazito levo usmerjenega politika ni podprla krovna organizacija zamejskih Slovencev, takrat izrazito desno usmerjena Slovenska skupnost –, bi mnoge lahko začudilo, da so po njem poimenovali tako nedvoumno filmsko manifestacijo. A vedeti moramo, da je imel v življenju tega, leta 1942 v italijanski Gorici rojenega zamejskega Slovenca, prav film najpomembnejšo vlogo in da je bilo tudi njegovo politično delovanje na nek način le »posledica« njegovega svojskega razumevanja filma. Tako film zanj ni bil ne predvsem estetski ne spektakelski fenomen, pač pa v prvi vrsti družbeno-kulturni konstrukt svoje dobe, s čimer je gledalcu ponujal tako možnost za vpogled v druge, njemu neznane družbe in kulture, hkrati pa se mu je tudi ponujal kot sredstvo za medkulturno komunikacijo.

 

Seveda je bila pri oblikovanju takega razumevanja filma pri Bratini nadvse pomemben dejavnik njegova univerzitetna izobrazba. Na univerzi v Trentu je leta 1968 namreč zaključil študij sociologije, delovanje na njenem področju pa je nato nadaljeval tudi na akademski ravni, saj je bil do vrnitve v rodno Gorico leta 1976 profesor tako na torinski kot tudi na tržaški univerzi. A še bolj kot ob formalni univerzitetni se je tako razumevanje filma artikuliralo ob njegovi neformalni filmski izobrazbi, ki se ji je z vso intenzivnostjo posvetil prav v študijskih letih. In sicer tako preko njegovega spoznavanja filmske zgodovine in sodobnosti, tekom katerega je posebno pozornost posvetil »družbeno-angažiranima« neorealizmu in zvrsti commedie all'italiana; nič manj pa tudi ne preko njegove osebne izkušnje kino-forumov (cineforum), teh, za italijanski prostor tako značilnih organizacijskih oblik z vidika širjenja filmske kulture. Bratina je namreč že za časa študija, še intenzivneje pa kasneje, ko je pričel delovati kot filmski kritik (ter prav tako kot televizijski kritik, kar je bila takrat še velika rariteta), aktivno sodeloval pri vzpostavljanju in razvoju tovrstnega širjenja filmske kulture, ki ga je sam opredelil kot »srečanje občinstva s filmskim delom oziroma s problematikami filma ter družbe in kulture, skozi kateri se ta izrazi, ki se odvija na ravni kritične diskusije«. Najpomembnejši akter v kontekstu tega srečanja pa je zanj tisti, ki to diskusijo vodi in jo usmerja tako s svojim znanjem, kot tudi s svojim družbenim čutom.

 

Prav preko delovanja v različnih kino-forumih, pri katerih je nastopal kot vodja diskusije, ter seveda prav tako preko svojega intenzivnega kritiškega udejstvovanja, ki ga je kot poročevalca popeljalo na številne italijanske in mednarodne filmske festivale, pa je tudi osebno spoznal številne akterje italijanskega (nenazadnje pa tudi slovenskega) filma. Tako je nanj še posebno močan vtis naredilo srečanje s scenaristom Sergiom Amideijem, eno ključnih figur italijanskega povojnega filma (sodelavcem R. Rossellinija, L. Zampe, M. Monicellija in številnih avtorjev commedie all'italiana), s katerim sta se srečala na Festu v Beogradu, leta 1977. A takrat, kakor se spomni Bratina, nista govorila toliko o filmih, ki so ju oblikovali, kot o njuni skupni deželi, tistim posebnim krajem ob takrat še italijansko-jugoslovanski meji (tudi Amidei je bil namreč rojen ob meji, uradno v Trstu, neuradno pa v Solkanu), kjer so se prepletale kulture, jeziki in narodnosti, s tem pa tudi zgodovine in zgodbe »vseh nas«. To srečanje in predvsem njun takratni pogovor sta na Bratino naredila tak vtis, da je kasneje, v letu Amideijeve smrti, torej leta 1981, postal eden osrednjih pobudnikov za ustanovitev združenja in nato še scenarističnega natečaja za nagrado Sergio Amidei.

 

A interes in delovanje Darka Bratine nista bila usmerjena le k italijanskegmu filmu. Že leta 1977 je v Gorici ustanovil Kinoatelje in sicer kot nekakšen center za medkulturne in čezmejne projekte na področju filma in drugih avdiovizualnih medijev. Tako je pod okriljem Kinoateljeja leta 1981 kot eden ključnih organizatorjev pripravil prvo pregledno retrospektivo slovenskega filma v Italiji – Slovenski film 1946–1981. S tem je že takrat, na začetku osemdesetih (!), ne le opozoril na specifiko slovenskega filma in kinematografije v kontekstu tedanje Jugoslavije, pač pa je slovenski film branil tudi pred podcenjujočim odnosom dela italijanske filmske kritike. Tako sta se na primer s kolegom Sandrom Scandolaro odzvala na pisanje sicer levičarskega časnika Unita, ki je med poročanjem iz Cannesa Živojinu Pavloviću in njegovemu filmu Nasvidenje v naslednji vojni očital oportunizem. Živojinoviću sta se odločno postavila v bran in pri tem opozorila na nekatere posebnosti slovenskega kulturnega prostora kot unikuma znotraj teganje Jugoslavije. Kasneje, od leta 1986 dalje, je Bratina splavil tudi Film Video Monitor, festivalski dogodek, ki je bil namenjen izključno promociji sodobne slovenske avdiovizualne produkcije na italijanski strani meje.

 

Ob vsem tem se odločitev njegovih sodelavcev in prijateljev, dedičev njegovega delovanja, ki so po njegovi smrti leta 1997 prevzeli vodenje Kinoateljeja in ga de facto spremenili v ustanovo, ki domuje in deluje na obeh straneh meje (tako v Gorici, kjer domuje v že omenjeni Hiši filma, kot tudi v »našem« Šmihelu), da po njem poimenujejo nagrado, ki jo bodo podelili tistim avtorjem iz srednjeevropskega prostora, iz katerih del veje duh, ki je soroden duhu njegovega delovanja in razmišljanja, še zdaleč ne zdi več tako presenetljiva.
 

* izsek iz članka Preplet jezikov, kulture in narodov, Pogledi, 19. 11. 2015