SLOITA

Mario Brenta, Italija

Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2017

 

MOTIVACIJA

Mario Brenta je cineast dragocene bistvenosti in rigoroznosti. Sooča nas z realnostjo kot nerazodeto resnico, pa čeprav jo njegovo senzibilno a neizprosno oko opazuje do potankosti. Lepota njegovih del se izraža v rahločutnem zaznavanju stanja stvari, brez komentarja, sodbe, ali druge motnje. Kot notar vidnega je hkrati znanstvenik nedoumljivega. Opazuje svet, da bi ga dojel, a nam obenem sporoča, da je tako v filmu kot v življenju resničnost globlja od našega pogleda. Številnim drugim cineastom je njegovo nevsiljivo prizadevanje razprlo pot do usposabljanja, ki je bilo bolj preizkušnja življenja kot šola umetnosti.

 

CURRICULUM VITAE

 

Čeprav je Mario Brenta, režiser in univerzitetni profesor, med leti 1974 in 1994 posnel »le« tri celovečerna dela, ta niso zaradi tega nič manj relevantna. Bil je sodelavec Ermanna Olmija, s katerim sta soustanovila in vodila priznano filmsko šolo Ipotesi Cinema. Olmi je temu, leta 1942 v Benetkah rojenemu ustvarjalcu, pravzaprav odprl vrata v svet filma, saj je vodil produkcijo filma Una storia milanese (Zgodba iz Milana, 1962) Eripranda Viscontija, pri katerem je Brenta prvič nastopil v vlogi asistenta režiserja. Do lastnega celovečernega prvenca, filma Vermisat (Črvobér, 1974), je moral počakati še naslednjih 12 let, a zato je že z njim silovito opozoril nase: povabili so ga v uradni program beneške Mostre, na festivalu v Valladolidu ter tistem v St. Vincentu pa tudi nagradili. To je bila zgodba o posamezniku z družbenega roba, brezdomnem Luigiju, ki je poskušal preživeti z nabiranjem črvov (od tod naslov) in čigar življenje je bilo prežeto s samoto. Tako zelo, da svoji usodi izobčenca nikakor ni mogel ubežati. Vermisat je do potankosti premišljeno filmsko delo, ki razkriva režiserjev izvirni in sočutni pogled. Leta 1981 je tekom realizacije Olmijevega celovečerca Cammina Cammina (Hodi naprej, 1983) posnel dokumentarec Effetto Olmi (Učinek Olmi), v katerem je obravnaval njegov pristop k filmu in njegovo delovno metodo. Naslednje leto skupaj ustanovita Ipotesi Cinema. Brenta je v tem obdobju posnel še dokumentarna filma Jamais de la vie! (1983; premierno predstavljen na festivalu v Cannesu) ter Robinson in laguna (Robinson v laguni, 1985; uvrščen v tekmovalni program festivala v Locarnu). Leta 1988 se Brenta z delom Maicol (1988)– v Cannesu je zanj prejel nagrado film in mladi, v Parizu pa nagrado George Sadoul za najboljši tuji film – vrne k igranemu filmu. Gre za urbano zgodbo krožne strukture, v kateri je dogajanje zajeto v obdobju 24-ih ur. Osrednja lika sta Anita, mati samohranilka in njen 5-letni sin, Maicol. Ta predmestna eksistencialna drama se usmerja na njun kompleksni odnos, ki ga opredeljujeta predvsem Maicolova osamljenost in zaprtost v lastni svet ter Anitino neprestano iskanje zaročenca Giulia, ki se ji izogiba. Brento v tekmovalni program cannskega festivala znova povabijo, ko leta 1994 posname delo Bamabo delle montagne (Barnabo gorjan, 1994),  priredbo zgodbe Dina Buzzatija. Tudi to delo izžareva Brentovo režijsko strogost in premišljenost, saj gre za film redkih dialogov, v katerem pomembno vlogo zadobi pokrajina (Dolomiti in delta reke Pad). Ta pravzaprav postane enakovredni protagonist in z ostalimi si deli jezik bolečine, pokore, osamljenosti in bede. Kasneje se je Brenta posvetil predvsem poučevanju: na Univerzi v Padovi predava o Teorijah in tehnikah filmskega jezika in o Ikonologiji filma ter vodi tečaje v sklopu rimskega Act Multimedia. K filmski režiji se vrne leta 2010, ko prične sodelovati z Karine de Villiers. Skupaj se lotita niza dokumentarnih filmov, v katerih Brenta prevzame tudi kamero. Prvi v tem nizu je dokumentarni esej Calle de la pietà (Ulica usmiljenja, 2010), pravi biser filmske ustvarjalnosti, ki je bil zasnovan na opuščenem projektu o zadnjem dnevu življenja slikarja Tiziana in njegovi sliki La pietà. Temu je sledil Agnus dei (2011), s katerim sta se Brenta in de Villiers podala na pot rekonstrukcije spomina nekega očeta, ki ga je kot dečka zlorabil duhovnik. Za tem posnameta še filme La pièce (2011), pri katerem poleg dvojca kot sorežiser sodeluje tudi Denis Brotto, Corpo a corpo (Telo na telo, 2014), s katerim na festivalu v Pragi osvojita veliko nagrado ter Black Light (Črna svetilka, 2015). Njuno zadnje delo je Delta Park (2016). Naslov sta povzela po imenu hotela v kraju Contarina, v okolici Roviga, kjer je nameščenena skupina migrantov iz Afrike, čakajočih na dovoljenje za bivanje. Tako delo predstavlja Brentovo vrnitev v kraje, v katere je umestil zgodbo svojega dela Barnabo ter hkrati potopitev v aktualne drame tistih, ki sledeč žarku upanja prispejo v Evropo. Nenazadnje pa nam ponudi tudi potrditev dejstva, da imamo pred seboj mojstra in prefinjenega avtorja, ki se svojih tem in likov vedno loti spoštljivo in nevsiljivo, njih zgodbe pa nam pripoveduje z redko videno senzibilnostjo in bližino.

 

Spomini na Darka

 

Zgodi se, od časa do časa, da naletimo na osebe, ki jih pred tem še nikoli nismo videli, a nas ob srečanju z njimi vseeno prevzame občutek, da jih poznamo že od nekdaj. Pravzaprav bi bilo bolje reči »osebe, s katerimi se pred tem še nikoli nismo srečali, a nas ob srečanju z njimi vseeno prevzame občutek, da se poznamo že od nekdaj«. Povratno osebni zaimek »se« je v tem primeru namreč ključen, saj poudari dejstvo, da v tovrstnih primerih skoraj nikoli ne gre za enostransko občutje, temveč za nekaj vzajemnega in obojestranskega. In rekel bi, da se je takrat, ko sem prvič srečal Darka Bratino, zgodilo prav to.
To je bilo na začetku 90. let, in sicer v času krajše retrospektive mojih del, ki jo je pripravil goriški Kinoatelje, na čelu katerega je kot predsednik bil prav Darko. Še danes ne vem »zakaj«, a takoj me je prevzel občutek, da sem naletel na starega prijatelja, takega, ki ga res nisem videl že dolgo časa, a je bilo prijateljstvo med nama vseeno vseskozi živo.  Že od prvih besed, ki sva si jih izmenjala, se je v meni porajal občutek nejasne povezanosti med nama, kakor da bi zgolj nadaljevala z razpravljanjem, ki ga pred tem nisva dokončala, pri tem pa sem v sebi čutil zadovoljstvo, ki vznikne ob spoznanju, da si glede idej in občutij našel sorodno dušo; spoznanju, ki je postopno vse bolj pridobivalo na gotovosti in sicer v obratnem sorazmerju s številom besed v najinem pogovoru ter ob vse večji vlogi, ki so jo pridobivali pogledi, komaj vidni namigi, prikrite aluzije, vse tisto, kar »ni izrecno izrečeno« …
A zakaj se je zgodilo vse to? Ker sva vsak v svojem življenju na nek način ubrala slično, skoraj vzporedno pot? Ker sva se oba lotila študija inženiringa, da bi ga nato opustila in se usmerila proti sociologiji, kot je to naredil Darko, ali, nasprotno, proti umetnosti in humanističnim vedam, kot to velja zame, in se končno s strastjo predala poučevanju? Ali pa, čisto preprosto, zaradi astrološko-anagrafskih razlogov, dejstva, da sva se rodila istega leta, v istem astrološkem znamenju, le nekaj dni narazen, ter, konec koncev, prav tako le nekaj kilometrov stran drug od drugega: Darko v Gorici in jaz v Benetkah (in po mamini strani sem celo italijansko-avstrijsko-slovenskega porekla)? Kdo ve … No, nobenega dvoma ni, da je eden razlogov, jasno da, najina ljubezen do filma; pri Darku se ta ljubezen udejanji pred filmskim platnom, pri meni za filmsko kamero. Še izraziteje pa to velja za najino skupno zanimanje za – seveda vsak s svojega lastnega področja – tisto, čemur bi lahko rekli pomen identitete in, drznil bi si reči, celo raznolikosti z vidika pripadnosti. Za vrednote, ki jih je Darko tudi na političnem področju vedno izpostavljal in branil: dialektiko, izmenjavo, kulturno bogastvo, s katerim lahko manjšine oplemenitijo iz kvantitativnega vidika dominantne kulture; pri meni, vzporedno, pa se te udejanjijo v ponavljajočem se vračanju k razmerju – skozi bivanjsko perspektivo – med posameznikom in družbo, človekom in svetom.
Rekel bi torej lahko – če mi dovolite ta paradoks –, da moje prijateljevanje z Darkom ni trajalo prav dolgo, pa vendar je bilo nekaj trajnega. In sicer zato, ker je skozi te, z razdaljo zaznamovane vzporednice in navkljub najinim le redkim dejanskim stikom, ki pa so bili kljub svoji naključnosti vedno nadvse plodni, sčasoma in v času dozorelo. Spomnim se, da sva se nazadnje – kmalu zatem se je Darko od vseh nas poslovil – srečala v času beneške Mostre oziroma konkretneje, na okrogli mizi, kjer smo razpravljali o filmu in resničnosti in na kateri sva se kot govornika fizično (in idejno!) znova znašla z ramo ob rami. Nastopila sva namreč s prispevkoma, ki sta se – pa čeprav se glede njiju nisva vnaprej usklajevala in kljub oziroma navkljub njuni tematski različnosti – vsaj z določenih vidikov zdela kot izdelka, ki ju je spisala ista roka. Pri Darkovem prispevku so me znova navdušile jasnost, globina in iskrenost njegovih razmišljanj, skozi katera je na preprost način predstavil svoje argumente – že takrat (danes pa še bolj) je bila to nadvse redka lastnost med politiki in intelektualci – in jih ob tem, tudi v trenutkih največje intenzivnosti in razvnetosti, pospremil z lahkotnim, a iskrenim in odprtim nasmehom, ki je pričal o njegovi hudomušni ironični modrosti.

 

MARIO BRENTA

 

 

Mario Brenta 2