SLOITA

Aljoša Žerjal, Italija

Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2003

Aljoša Žerjal - neustavljivi popotnik, človek, ki ga privlačuje eksotika tako, da jo s kamero lovi in beleži na obrazih ljudi in v zarisih pokrajin, v Aziji, v Latinski in Srednji Ameriki, po Evropi. Definicija je tesna. Aljoša je veliko več. Živahen, energičen, radoveden, komunikativen. Je umetnik.

​Aljoša rad pripoveduje zgodbe: v filmih, v pogovoru, kadar nekoga sreča na cesti, kadar se spominja minulega dogodka, ali anekdote. Ko govori v svoji posebni slovenščini, si izposoja izraze iz tržaščine in pri tem, nekoliko sključen zaradi visoke postave, maha z rokami, da lahko pove vse, čimprej in čim bolj nazorno. Zato da ostane v spominu. "Navzven se zdim nemiren, ampak, verjemi mi, notri, v sebi sem dosegel ravnovesje".  O sebi pravi, da je filmski amater - ljubitelj. To je hkrati dobro in slabo. Dobro je, kajti je ljubitelj v pravem pomenu besede: zaljubljen je v film, posveča mu ves svoj prosti čas. In ta ljubezen do filma ga dela potrpežljivega, da lahko ure in ure presedi pred montažno mizo. Da je filmski amater pa je tudi slabo, kajti njegova pot bi se lahko razvila drugače in nas, gledalce, obdarila s pravo, če že moramo ločiti med "pravo" in "nepravo", gotovo pomembno filmsko produkcijo.   Neprenehoma popravlja svoje filme, ki jih je s filmskega traku prenesel na digitalni format, ves čas pili, - "devo limar le zonte" - odpravlja "mesta, kjer se pozna, da je trak skupaj spet". In vendar so prav ta "mesta" tako lepa, da kar dišijo po antikvariatu; njemu pa danes niso več všeč. Danes, ko se poigrava z digitalno tehniko, si želi, da bi bilo vse čisto. Prvo kamero 8 mm Bolex Paillard je kupil na obroke. Spominja se, da je zanjo odštel 4 mesečne plače. "Ne vem, če je mama razumela, ampak ko sem bil brez denarja in jo prosil za posojilo, da si kupim dežnik, mi je odgovorila, naj si dam kamero na glavo…" Naslednja kamera je imela tri objektive. Med njimi širokokotni Swittar "che ghe rompi el cul al pasero in volo", tako je njegov prijatelj definiral preciznost njene ostrine. Pri naslednji kameri je spoznal zoom. Na kamero Super 8 je prešel šele leta 1980, ko je snemal olimpiado v Moskvi. Danes je zaljubljen v digitalno kamero, pravi da je bila narejena zanj, praktična, lahka, da dela vse sama. Uporablja miniDV kasete, ki jih še vedno imenuje bobine (role). Montira pa se vedno po starem, analogno, z dvema digitalnima playerjema. Skregan je z računalnikom in s tehniko nasploh, najbolj pa izgublja potrplenje pri polaganju tona. Aljoša Žerjal jemlje film zelo resno. Ko govori o montaži, je čutiti, da ji posveča veliko pozornosti. Zaveda se, da je to odgovorno delo: "Montaža lahko popravi film, ampak ga lahko tudi pokvari." Svetuje, da se filme gleda brez tona. "Samo tako se lahko popolnoma posvetiš sliki, opazuješ reze".   

Aljoša Žerjal je človek, ki še danes z začudenjem in radovednostjo opazuje svet, občuduje človeka in naravo, stare mojstrovine in arhitekturo, likovno umetnost in glasbo. Človek, ki je vedno pozoren na dogajanja, na socialni trenutek, na lastne korenine in zgodovino, na zgodovino ljudi, ki jih spoznava na potovanjih širom po svetu. V ospredju je vedno človek, človek v svojem vsakdanjiku. Žerjal ni nikoli zunanji opazovalec. Ne prikazuje razglednic. V njegovih filmih niso predominantne palače in ruševine, niti pokrajine. Povsod so ljudje in njihov vsakdanjik. Na svet ne gleda zgolj kot zunanji opazovalec. Najprej ga začuti, potem ga spozna in ga posname.    

Martina Kafol    

 

ALJOŠA ŽERJAL

 

Aljoša Žerjal je povsod po svetu bil nagrajevani amaterski avtor. Prvič sem se z njegovimi filmi srečal na mednarodnem festivalu amaterskega filma na Jesenicah v poznih šestdesetih letih. To je bil čas neubogljivih in avantgardnih ohojevcev, čas predvsem nemških in avstrijskih filmskih amaterjev, ki bleščeče tehnike niso znali ustrezno izpovedno nadgraditi. In seveda nekaterih Žerjalovih filmov, ki mi ostajo še zdaj v zavesti in jih še zdaj vidim

Magičnost filmskega traku, četudi amaterskega in superosemmilimetrskega, na katerega je večinoma snemal Žerjal, ostaja neponovljiva in nepresežena izkušnja, ki je zamrznila, suspendirala naš in Žerjalov čas, če lahko parafraziram razpravo Andreja Tarkovskega.

Zame je trenutek predstavitve Tržačanovega opusa predvsem živo potovanje v preteklost, v že zdavnaj preživeti doživeti čas, ki ga ohranjata resnica filmskega traku in spomini, ki osvetljujejo, podobno kakor vrtljiva luč na kakem zapuščenem svetilniku, enkrat jasno, živo in prepoznavno, drugič megleno in tretjič komajda sluteče, podobe, ki so onkraj in nad resničnostjo.    
Žerjal je ogromno potoval po svetu. S svojimi dokumentarci o Tibetu, Čilu, Moskvi, Patagoniji, Vietnamu in drugih lokacijah že v sedemedesetih in pozneje, ko še ni bilo satelitske televizije in ko potepanje po svetu ni bila tako rekoč vsakdanja priložnost, je prinašal v našo zavest eksotiko tujega neznanega, folklorno in etnološko zanimivega sveta. Toda zdi se mi, to pravzaprav ni nič v primerjavi z dragocenostmi, kakršne je zabeležila njegova neprecenljiva in nepovrnljiva kamera o Štanjelu, železarni, pristanišču in drugih vsakdanjostih v tržaškem okolju. Nedvomno je ta nacionalno-dokumentarni zaklad polstoletnega zvestega kradljivca podob Aljoše Žerjala tisto najbolj žlahtno, kar ostaja za njim. Če se morda avtorju tega niti ni treba zavedati, pa bi bila tragedija, če tega ne bi spoznalo in vedelo njegovo tržaško in širše slovensko okolje. Nekatera spoznaja pač prinese šele čas.

Miha Brun

 

Alessio Zerial /cineasta triestino, a cura di Martina Humar, Kinoatelje April 2003