Villi Hermann, Švica
Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2015
MOTIVACIJA NAGRADE 2015
Filmi Villija Hermanna očarajo zaradi njihove doslednosti, natančnosti, s katero se razkriva smisel stvari. Kljub temu da so filmi všečni, ostajajo predmet kulture in skoraj nič ni v njih komercialnega. Pogled Villija Hermanna odkriva sotočja med mikrokozmosom Ticinskega kantona – to je kraj jezikovnega in kulturnega pretapljanja, ki je hkrati odmaknjen od zgodovinskega dogajanja in vanj vključen – in omamnim makrokozmosom sveta. Križanje med lokalno in globalno dimenzijo sveta pa kaže, kako sta obe le plati ene in iste podobe.
Villi Hermann dokazuje, da pozna vrednost lastnega izhodiščnega poldnevnika, lastne zgodovine in okolja, in da jih ceni, a da se kljub temu na geografske meje pretirano ne ozira, kajti to so ovire, ki jih človek in cineast z meje mora in hoče presegati. Prav tako se ne ozira na navado ločevanja na dokumentarni in igrani film, na žanrski in avtorski, kajti vsi najdejo svojo skupno osnovo v obvladovanju medija in v zavedanju o političnosti vsakega družbenega dogajanja.
Nicola Falcinella: Villi Hermann, ne zgolj režiser meje
Politika, družba, priseljevanje, zgodovina, odnos do prednikov, italijanski jezik, umetnost, fotografija, to so teme, ki jih v svoji več kot 40-letni karieri nenehno obravnava režiser Villi Hermann, eno velikih imen švicarskega filma. Letos bo njegovo delo predstavljeno in nagrajeno na monografskem festivalu Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji.
Hermann, rojen leta 1941 v Luzernu, v 60. letih prejšnjega stoletja študira umetnost med Luzernom in Londonom, nato pa se nastani v Ticinu, edinem kantonu s pretežno italijansko govorečim prebivalstvom v Švicarski konfederaciji. Po nekaj kratkometražcih se loti dokumentarnih filmov, v katerih obravnava družbenopolitične razmere tistega časa, na primer migracijske tokove italijanskih delavcev proti Švici (temo je obravnaval že Alexander J. Seiler v filmu Italijani smo / Siamo italiani, 1964) in izkušnje kolektivnega umetniškega ustvarjanja. Ta napetost se kaže zlasti v dveh filmskih delih Takoj iščemo delavce, ponujamo... (Cerchiamo per subito operai, offriamo..., 1974) in San Gottardo (1977, srebrni leopard na festivalu v Locarnu), s katerima pritegne pozornost festivalov in kritike. Drugi film nakaže stilistični stalnici režiserja, in sicer zlitje fikcije in dokumentarnega ter uporabo večjega števila govoric za oblikovanje skladnega in trdnega diskurza. Dokumentaristično posneti prizori gradnje cestnega predora se v San Gottardu izmenjujejo z rekonstrukcijami (pravimi živimi slikami) izgradnje železniškega predora, ki je potekala približno stoletje prej in so jo spremljale stavke; eno izmed njih je leta 1875 zatrla vojska. Zanimanje za priseljevanje in meje, ki je stalnica njegovih filmov, ter življenje na zemljepisni, kulturni in jezikovni meji mu prineseta oznako "režiser meje", ki je lahko ustrezna, če ni razumljena v omejevalnem, temveč v širšem smislu, v smislu njegovega dela.
Naslednji korak v Hermannovi karieri je igrani celovečerec Matlosa (1981) z Omerom Antonuttijem in Flaviem Buccijem, predstavljen v tekmovalnem sporedu beneške Mostre. Gre za simbolično in evokativno zgodbo o izgubi stika s koreninami in posledični izgubi identitete. Ta film o napredku in izgubljenosti je bil v svojem času tako "nemoderen", da je še danes aktualen, njegov konec pa je krik jeze in strahu, ki je hkrati poln nežnosti. Bolj pripoveden in intimističen je Nedožnost (Innocenza, 1986) z Enrico Mario Modugno, Alessandrom Haberjem in Tecom Celiem, film, v celoti zgrajen na poltonih, majhna, skoraj ljubezenska zgodba. V vas ob jezeru prispe nova, zelo lepa učiteljica. Pritegne pozornost vseh, tudi petnajstletnega Luce, ki prvič izkusi zaljubljenost. Ko se vmeša njegov prijatelj Titta, se stvari zapletejo in tekmovanje med mladostnikoma trči ob vaške govorice. Leta 1989 sledi Bankomatt z Brunom Ganzem, Antonuttijem in Francesco Neri, predstavljen v tekmovalnem sporedu Berlinala. Gre za nenavaden film noir, ki na zelo zanimiv način gradi vzdušje in like: od dveh mladeničev, ki oropata bencinsko črpalko, pridemo do bančnega ropa, ki ga vodi maščevalni bivši bančnik (Ganz).
V 90. letih prejšnjega stoletja Hermann v Luganu ustanovi lastno produkcijsko hišo Imago Film; vrne se k dokumentarcu ter potrdi, da je mojster, ki lahko sledi premikom in trendom. Med drugim posname filme Tamaro. Kamni in angeli. Mario Botta Enzo Cucchi (Tamaro - Pietre e angeli. Mario Botta Enzo Cucchi, 1998), Luigi Einaudi. Dnevnik izgnanstva v Švici (Luigi Einaudi. Diario dell'esilio svizzero, 2000), Mussolini, Churchill in razglednice (Mussolini, Churchill e cartoline, 2003) in Sam Gabai. Prisotnosti (Sam Gabai. Presenze, 2005). Potovanje in opazovanje tudi drugih obzorij v zadnjem času seže vse do Daljnega vzhoda, še vedno pa s švicarskimi fotografi kot vodiči (pred tem je posnel filma o Jeanu Mohru in Christianu Schieferju). Tako med drugim nastaneta Od nekod do nikoder (From Somewhere to Nowhere, 2009) in Gotthard Schuh. Čutno videnje sveta (Gotthard Schuh. Una visione sensuale del mondo, 2011). Prvi je dokumentarec o Kitajski, posnet med spremljanjem nemško-švicarskega fotografa Andreasa Seiberta, specializiranega za reportaže z Vzhoda, na treh različnih potovanjih med letoma 2006 in 2008. Dvojica prepotuje azijsko deželo, začenši v Kantonu, s snemanjem notranjih migrantov, ki se selijo s podeželja v rastoča velemesta. Ta pojav zadeva okrog 200 milijonov ljudi, ki so tujci v lastni domovini in se morajo pogosto skrivati, spati na delovnem mestu in biti zelo dolgo ločeni od svojih družin. Režiser in fotograf sledita Zhou Guochengu, ki že tri leta ni bil doma, in prispeta v Sečuan. Nato prepotujeta še številne druge kitajske pokrajine (Hebei, Hunan, Liaoning, Chongqing, Jiangsu, Jiangxi, Shanxi, Anhui), medtem ko snemata in izprašujeta potujoče delavce ter njihove družine, ki so ostale doma. Plod tega je popotniški film, presenetljiv za tiste, ki pričakujejo portret umetnika ali morda tezno reportažo. Režiser skorajda potrebuje iztočnico, da krene, in najde jo v delu fotografa. Nato se njegov pogled radovednega cineasta giblje svobodno in včasih zajame dvojni objektiv fotografskega aparata in digitalne videokamere (da bi ustavil čas, uporabi tudi podobe iz Siebertove fotografske knjige). Uspe mu ujeti vso globino življenja migrantov in današnje Kitajske z njenimi nenehnimi preobrazbami – filmar od nekdaj snema osebe, ki zapustijo dom in rodno vas ter se odpravijo v neznano, nato pa prilagodijo svojo identiteto novemu kraju ali delu. Naslov izhaja iz srečanja z enim od migrantov in se nanaša na odhode iz znanega, domačega "somewhere" v "nowhere", kjer migranti niti niso več ljudje. Seibertovo zaupanje v nujnost fotoreporterstva tudi v današnjem času se dopolnjuje s sposobnostjo Hermanna – film je tako rekoč naredil sam –, da ohrani zunanji pogled na resničnost in se hkrati prikrije, s tem pa pusti, da spregovorijo obrazi in kretnje.
Po sledeh drugega fotoreporterja, tokrat iz preteklosti, pa gre Hermann v naslednjem filmu, ki podaja Schuhovo "čutno videnje sveta" iz 30. in 40. let prejšnjega stoletja – videnje fotografa, ki je v letih preganjanj in vojn v Evropi snemal podobe pristnega Vzhoda.
V zadnjem času se Hermann posveča tudi produciranju filmov mladih režiserjev iz Ticina: Erika Bernasconija, Niccoloja Castellija in Alberta Meronija, kar kaže na prizadevanja in neumorno skrb za kontinuiteto švicarskega filma v italijanskem jeziku.
FILMOGRAFIJA
2012 Gotthard Schuh. Una visione sensuale del mondo
2008 From Somewhere to Nowhere
2006 Pedra.Un reporter sans frontières
2006 Greina
2005 Sam Gabai. Presenze
2004 WALKER. Renzo Ferrari
2003 Mussolini, Churchill e cartoline
2000 Luigi Einaudi. Diario dell’esilio svizzero
1998 TAMARO. Pietre e angeli.Mario Botta, Enzo Cucchi
1997 Giovanni Orelli. Finestreaperte
1996 Per un raggio di gloria
1992 En voyage avec Jean Mohr
1989 Bankomatt
1986 Innocenza
1981 Matlosa
1980 Es ist kalt in Brandenburg (Hitler töten) soavtor
1977 San Gottardo
1974 Cerchiamo per subito operai, offriamo...
1970 24 su 24 – Il contrabbandiere
1970 10ème Essai
1969 Fed up
