SLOITA

Onstran žice

r. Dorino Minigutti


režija in scenarij: DORINO MINIGUTTI
sodelavec pri scenariju: BORIS GOMBAČ
direktor fotografije in snemalec: BRUNO BELTRAMINI
glasba: ALEKSANDER IPAVEC
snemalec in oblikovalec zvoka: FRANCESCO MOROSINI
avtor animacij: ERNESTO ZANOTTI
montažer: SANJIN STANIĆ

pomočnici režije: Ivana Paškvan in Maja Stegovec
izvršni producenti: Patrizia di Lenardo, Aleš Doktorič, Maja Stegovec, Irena Marković
producenti: Dorino Minigutti, Aleš Doktorič, Nadja Velušček, Irena Marković
produkcija: ZAVOD KINOATELJE (SLO), IMMAGINARIA (I), FOCUS MEDIA (HR), AGHEROSE (I)
leto produkcije: 2012
jezik: slovenščina/hrvaščina/furlanščina, s slovenskimi podnapisi
HDCAM, 85‘

 

celovečerni dokumentarni film o koncentracijskem taborišču

 

SINOPSIS

Otroštvo je nemara edini čas, ko se človek lahko svobodno in brezskrbno prepušča neobvezujočemu toku želja. V tem obdobju je najbolj dojemljiv, a tudi najbolj ranljiv: podobe in izkušnje iz tega časa ga zaznamujejo za vse življenje. V dobrem, seveda; a žal tudi v slabem.

Dokumentarni film Onstran žice se sprehodi skozi manj znane pokrajine druge svetovne vojne, opisovane skozi otroško perspektivo. Preplet spominov se strne v ganljivo pripoved preživelih iz taborišča Gonars v Furlaniji, ki so otroštvo pustili na drugi, notranji strani bodeče žice. Tja so bili pregnani iz različnih koncev današnje Slovenije, predvsem iz Ljubljane, Kočevja, Gorskega Kotarja in Istre, pa tudi prepeljani iz taborišča na Rabu. Bili so premladi, da bi vedeli, zakaj so tam, a dovolj zreli, da jim ni zmanjkalo volje do življenja, pa tudi do ustvarjanja ne. »To je bil edinstven primer v okupirani Evropi, da so otroci še v času vojne pisali o svojem trpljenju«, pove eden od pričevalcev. Preteklost je izhodišče za prihodnost: več kot šestdeset let kasneje otroci v razredu berejo spise, ki so jih pisali po internaciji njihovi vrstniki, jih ilustrirajo, zastavljajo vprašanja ... Njihov pogled na dogodke je drugačen od pogleda odraslih, zato pa nič manj prizemljen; vprašanja, ki na prvi pogled zvenijo naivno, so v resnici mnogo bolj jasna in zavezujoča, saj terjajo prav takšne odgovore. Saj, le kdo bi pojem ukradenega otroštva razumel bolje, kot prav otrok?

Zbrana pričevanja otrok so mnogo več kot le živi spomenik v opomin na eno največjih grozot 20. stoletja. So predvsem izpovedi posameznikov, ki so zbrali dovolj poguma in obrnili stran v novo življenje.

 

KRONOLOGIJA

6. aprila 1941 sta Hitler in Mussolini okupirala Jugoslavijo. Slovensko ozemlje sta si razdelili Nemčija in Italija, od katerih je slednja oblikovala Ljubljansko provinco. Italijanska vojska je od jeseni 1942 na območju južno od Ljubljane izvedla vrsto napadov na civilno prebivalstvo, da bi zaustavila slovensko odporniško gibanje. Proti civilistom je uporabljala iste metode, kot so jih uporabljali nacisti na vzhodni fronti: požiganje vasi, streljanje talcev, množične deportacije v koncentracijska taborišča, da bi tako partizani ostali brez podpore prebivalstva.

Več kot 30.000 ljudi je bilo interniranih, večinoma so to bile ženske, pa tudi starejši ljudje in otroci. V Gonarsu, v videmski pokrajini dežele Furlanije Julijske krajine v bližini mesta Palmanova in stare avstroogrsko-italijanske meje, je od pomladi 1942 do septembra 1943 delovalo “koncentracijsko taborišče za civiliste”. V osemnajstih mesecih je v Gonarsu umrlo več kot 400 ljudi, od katerih 71 otrok, mlajših od enega leta. Leta 1973 so na pobudo Federativne Socialistične Republike Jugoslavije v Gonarsu zgradili spomenik 453 ljudem, ki tam počivajo.

 

IZJAVA REŽISERJA

Šele pred kratkim sem izvedel, da je le nekaj kilometrov stran od mojega doma v Furlaniji nekoč stalo italijansko „koncentracijsko taborišče“. Čeprav njegova razsežnost ni primerljiva z nacističnimi, je bilo taborišče v Gonarsu kraj trpljenja in smrti. Rad pripovedujem zgodbe, ki so na nek način povezane z mano in se navezujejo na tematiko mojega preteklega dela.

Moja pozornost do otroškega sveta, pomen spomina in njegovo spreminjanje skozi čas, sta me privedla do Gonarsa. Brez kakršne retorike, sem želel odkriti, kaj se skriva za tistimi otroškimi risbami, ki govorijo o trpljenju, a tudi o sanjah in upanju. Kaj je ostalo od tistih spominov in kaj od tega so vnuki takratnih otrok ohranili danes.

Pričevalci se spominjajo svojih travm, nevidnih znamenj, ki jih spremljajo skozi življenje. Rdeča nit dokumentarnega filma, s katero sem želel vstopiti v preteklost in jo hkrati zapustiti, je otroštvo. Besede in risbe takratnih otrok skozi oči današnjih.

Film ni zgodba s srečnim koncem, ampak preprosto pričevanje, ki dokazuje, da humanost in solidarnost lahko prevladata nad sovraštvom.

Dorino Minigutti

 

 

DORINO MINIGUTTI - scenarist, režiser in producent

Rojen leta 1961 v Palmanovi. Živi in dela v Vidmu (Italiji) kot neodvisni avtor in producent. V sodelovanju z Deželnim sedežem RAI za Furlanijo Julijsko krajino ter drugimi javnimi upravami in ustanovami je posnel veliko dokumentarnih in didaktičnih filmov s socialno vsebino. Leta 1989 je začel dolgoročno sodelovanje s strukturami javnega zdravstva in je v okviru psihološke rehabilitacije tudi koordiniral video laboratorije in delavnice kreativnega pisanja. Od 1993 dalje je za Univerzo v Vidmu  napisal in režiral nekaj didaktičnih filmov v furlanskem jeziku v okviru projektov EU za manjšinske jezike. Trenutno dela na projektu o zasebnih avdiovizualnih arhivih in zgodovinskem spominu od konca druge svetovne vojne do danes. Kot dokumentarist je med drugimi realiziral filme, kot so:

Il parco, l’acqua e la luna (Park, voda in luna, 1994) - nagrada Libero Bizzari ’95 in uradna selekcija na 42. Festivalu gorskega filma v Trentu (I);

Il filo rosso (Rdeča nit, 1998) - 1. nagrada na pregledu Videoland 1998 in v izboru na Maremma Festivalu 1998;

Nûfcent – Videosclesis dal Friûl (20. stoletje. Videoutrinki iz Furlanije, 2006) - 1. nagrada Mario Quargnolo 2007, 1. Nagrada Premio „Renato Appi“ 2006, omemba Videoland 2005.

Dokumentarni film Onstran žice se je oblikoval kot mednarodna koprodukcija po udeležbi producentov Dorina Miniguttija, Aleša Doktoriča in Irene Marković na medregijski delavnici EURODOC, ki je potekala jeseni 2009 v Gorici (Italija).

 

 

ZANIMIVOSTI

  • V taborišču Gonars so bili internirani priznani slovenski akademski slikarji in tudi nekateri samouki, ki so zapustili obsežen in neprecenljiv opus likovnih del, ki kot edino ohranjeno vizualno gradivo (hrani ga Muzej novejše zgodovine) priča o takratnem trpljenju in grozotah. Med njimi so bili Nikolaj Pirnat, Drago in Nande Vidmar, Stane Kumar, Vlado Lamut, Marijan Tršar, Slavko Balentin in drugi.
     
  • Pomemben dokument časa, ki priča o dogodkih pred, med in po internaciji, so tudi spisi otrok, ki so nastali po vrnitvi domov, v takratnih partizanskih šolah. Priredili so tekmovanje s terapevtsko-spominsko vsebino »Otroci nam govorijo« in »Naš otrok v internaciji«. Z zapisovanjem in risanjem travmatičnih izkušenj iz taboriščnih dni, naj bi otrokom pomagali premagati travme in posledice, ki je njih pustila vojna in izkušnja taborišča. Ti spisi so edinstven primer v Evropi, da so otroci še v času vojne pisali o svojem trpljenju.
     
  • Dokumentarni film je nastal pod taktirko italijanskega režiserja Dorina Miniguttija, kateremu je pri nastajanju scenarija pomagal slovenski zgodovinar dr. Boris Gombač, ki je skupaj z Metko Gombač in Dariom Mattiusijem izpeljal raziskavo, razstavo in objavil publikacijo Ko je umrl moj oče – Risbe in pričevanja iz koncentracijskih taborišč na italijanski vzhodni meji (1942-1943).
     
  • Dokumentarni film Onstran žice se je oblikoval kot mednarodna koprodukcija, potem ko so se producenti Dorino Minigutti (sicer tudi avtor), Aleš Doktorič in Irena Marković jeseni 2009 v Gorici (I) udeležili prve medregijske delavnice, ki je v okviru programa  usposabljanje EURODOC nastala v partnerstvu med filmskimi in avdiovizualnimi skladi Furlanije Julijske krajine (Fondo regionale per l'audiovisivo), Slovenije (takrat še Filmski sklad Republike Slovenije) in Hrvaške (Hrvatski audiovizualni centar).
     
  • Kinoatelje, v okvir katerega spada tudi slovenska produkcija Zavod Kinoatelje, deluje v Italiji in Sloveniji kot večnamensko jedro za medkulturne in čezmejne projekte na področju filma in avdiovizualnih medijev. Združuje prireditveno in izdajateljsko dejavnost, raziskovalno in arhivsko delo ter video in filmsko produkcijo.