SLOITA

Stoj!, 2019

r. Giulio De Paolis

 

režija, scenarji: Giulio De Paolis

nastopajo: Serena Mrak, Kevin Korbi, Marco Della Gaspera, Piervittorio Vitori, Steven Stergar, Andrej Batič, Marija Pavlin, Ela Ideja Krog

fotografija: John Erik Profumo

montaža: Ugo De Rossi

zvok: Alvaro Gramigna, Claudio Gramigna, Ivan Caso

glasba: Giampaolo Mrach

producent: Giulio De Paolis (Mappamao Film)

koproducent: Mateja Zorn (Kinoatelje)

 

leto: 2019

zvrst: ljubenskega drama, fantazija

trajanje: 7'

format: 16mm, 1.85:1 barva č/b

zvok: stereo

 

 

Sinopsis

Ženska se v jeseni svojega življenja spominja, kako je vstopila ljubezen v njeno srce prav v usodnem letu 1947, ko je v goriško pokrajino ostro zarezala novonastala meja med Italijo in Jugoslavijo. Njena zgodba je svojska pravljica z nadrealističnim značajem, a hkrati tudi družinska drama, ki so jo zaznamovali resnični dogodki.

 

Izjava avtorja

Pričujoči kratki film je navdahnila življenjska zgodba mojih starih staršev (po očetovi strani), none Giovanne in nona Luigija. Ona je bila Slovenka iz predmestja Gorice, on karabinjer iz Rima, ki je služboval v tem mestu ob Soči. Njuni poti se nista križali vse do 15. septembra 1947, ko so v veljavo stopila določila Pariške mirovne pogodbe in se je v samo srce Goriške zarezala na novo določena meja med Italijo in Jugoslavijo. Kot običajno se je nona zjutraj odpravila na delo v mesto. Ko pa se je na koncu delovnega dne hotela vrniti, ji je dostop do doma onemogočila prej neobstoječa ter zdaj (in še kar nekaj časa) neprehodna meja. Njeno stisko je opazil mladi karabinjer, moj nono, in se nemudoma odločil, da ji pomaga. Ponudil ji je, da bi bila gostja njegove tete (mamine sestre), Krone, ki je živela v mestu. Ponudbo je sprejela. Med njima se je kmalu zaiskrila ljubezen in tako sta se leta 1953 poročila in z družino preselila v Rim. 

Njuna zgodba, ujeta tudi na fragmentih arhivskih 8mm posnetkov iz družinskega arhiva, me je navdihnila in ponudila priložnost, da svoje delo zasnujem večplastno: kot intimno družinsko dramo in hkrati kot kroniko neke dobe. Igralsko zasedbo sem v celoti sestavil iz naturščikov, domačinov z obeh strani meje. Film smo posneli na 16 mm trak ter pri tem uporabili objektive, s katerimi so v povojnem obdobju snemali filmske obzornike, s čimer so podobe v filmu pridobile skoraj dokumentarni značaj.

Tako je nastalo filmsko delo, ki gledalca vabi k preseganju mej in pregrad, tudi mentalnih, ki nas pogosto prikrajšajo za neprecenljive izkušnje. Tudi tistih meja, ki se jim v današnji Evropi vse premnogi nočejo upreti oziroma odreči, pač pa jih nasprotno celo pomagajo soustvarjati in jih braniti.

Projekt je samofinanciran, kot koproducent pa je vanj vstopil goriški Kinoatelje, ki že vrsto let aktivno deluje na polju avdiovizualne produkcije, s posebno pozornostjo do zapisovanja zgodb, ki jih piše življenje ob meji. Kostume je iz lastnega fonda zagotovil Fundus SNG Nova Gorica. Pri filmu so sodelovali tudi številni prijatelji in sorodniki, kar dodatno zariše/znova potrjuje družinski pečat celotnega projekta.