Darko Bratina

Darko Bratina (Gorica 1942 – Obernai 1997) se je rodil na meji, kjer se prepletajo tri govorice: italijanska, furlanska in slovenska.

Darko Bratina je vzporejal znanstveni pristop in intelektualno strast. Bil je "uporabni sociolog" in "družbeni inženir", ki je posegal v družbo, kulturo in politiko in se odlikoval s konkretnimi dejavnostmi, ki jih je sam sprožil, spremljal ali uresničil.

Bil je filmski navdušenec in strokovnjak, družbeni raziskovalec in univerzitetni profesor socioloških ved najprej v Torinu, potem v Trstu in Gorici. Kot ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI v Trstu je dejavno posegel v inovacijske dinamike v skupnosti Slovencev v Italiji in deloval kot človek dialoga tudi v širši deželni stvarnosti Furlanije Julijske krajine in v razmerju do Slovenije. Po padcu berlinskega zidu je bil pozoren opazovalec dogajanja na evropskem vzhodu, še posebej na Balkanu. Trikrat je bil izvoljen v italijanski senat in zastopal italijanski parlament tudi v mednarodnih ustanovah.

VEČ O DARKU BRATINI NA SPLETNI STRANI DARKOBRATINA.NET

Darko Bratina o Kinu Vittoria

Vabljeni k ogledu oddaje Mikser, predvajane na Slovenskem programu Deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino, ki odstira zgodbo Kina Vittoria, ene najstarejših kinodvoran v Gorici. Leta 1996, ko so začeli z obnovo prostorov, so ustvarjalci pripravili to oddajo, da bi ohranili spomin na kino, preden se je preoblikoval v današnji Kinemax. 

V spominih Darko Bratina pripoveduje o različnih obrazih te palače iz 18. stoletja – od prodajalnice klavirjev do središča družabnega življenja in filmske umetnosti. O njegovem pomenu v preteklosti in danes razmišljata tudi Noemi Rener in Igor Prinčič.

Oddajo so pripravili Igor Devetak, Aleš Doktorič, Nadja Velušček in Maša Tomadini  iz Kinoateljeja in Martina Repinc (RAI).

Metle so pometle mejo. Tedaj sem začel sanjati njeno odpravo.

Primorski dnevnik, 14. 08. 2005

Gorica, 13. avgusta 1950. Star sem bil osem let. Zgodaj zjutraj je prisla v hišo novica, da bo mogoče že isti dan srečati sorodnike, ki jih nismo videli že tri leta od jeseni 1947, ko nas je meja nenadoma ločila. Kot da bi dogodek pričakoval, je oče pobral mene in brata ter naju v diru peljal do mejnega prehoda pri Rdeči Hiši. Niti malo si ni pomišljal.
Naprave na mejnem prehodu so tedaj bile dokaj grobe. Sem ter tja so bili nameščeni španski jezdeci, ki so jih obkrožali svaljki bodeče žice; vili so se celo na dvorišču bližnje stavbe, sedanje policijske kasarne a tedaj še ene izmed goriških bolnišnic, kjer je mnogo let prej umrl Lojze Bratuž, kot nam je povedal oče. Kjer je sedaj upravna zgradba obmejne policije in carine, je tedaj bila znana gostilna, ki so ji pravili ravno »Rusa hiša« zaradi barve njenih zunanjih sten in je bila znana po prelepem papagaju, ki se je rad odzival gostom. Ko smo prišli do Rdeče Hiše, smo se znašli sredi velikanske urejene in molčeče množice, ki je stala, kot če bi čakala na nepoznan obred. Postavili smo se v vrsto pred nekim zasilnim policijskim uradom, na katerem je bilo potrebno povedati svoje ime in priimek ter ime in priimek sorodnikov, za katere se je domnevalo, da se bodo tudi oni predstavili na drugi strani meje. Po dolgem čakanju v vrsti smo opravili pripravo. Nato smo se porazgubili med množico in dolgo čakali, da nas pokličejo, kar pa ni bilo povsem gotovo. Precej ur kasneje, ko smo se že naveličali čakanja v poletni sopari in strahu, da se razočarani vrnemo domov, je policijski agent, ki je občasno prihajal z urada, da je poklical z zvonkim glasom »srečneže«, ki so prišli na vrsto za obisk, prebral tudi naša imena, kar je pomenilo, da nas gotovo nekdo čaka na drugi strani.

Mejo smo prekoračili med bodečo žico, ki jo je začasno nadomestila debela vrv iz konoplje. »Vrvna vrata« so policijski agentje občasno a redno odpirali in spuščali skozi majhne skupine ljudi. Napravili smo nekaj korakov in prišli smo pod zeležniški most, ki še sedaj stoji, kjer so se sorodniki smeli srečati, se objeti in si izmenjati nekaj darilc. Oče je zagledal brata s sestro in eno izmed sestričen. Zelo občuteno smo se objemali. Slišati je bilo smeh in jok hkrati. V naglici smo si izmenjali darila in družinske novice ter se spet ločili. Čas, ki so nam ga dodelili, je bil zelo omejen, ker smo morali omogočiti tudi ostalim, ki so čakali v negotovosti in z upanjem v srcu, kot smo tudi mi malo prej.

Vrnili smo se na svojo stran, a zelo počasi. Ustavili smo se v gostilni, da smo se odžejali, a tudi iz potrebe, da ostanemo še nekaj časa blizu meje s skritim upanjem, da se morda srečanje ponovi še isti dan. Z ljudmi okoli nas smo se pogovarjali o nehumanem načinu, s katerim je pobuda potekala, a hkrati o zelo človeški vsebini samega dogodka. Vedli smo se, kot če bi želeli pogovor podaljšati z neznanci, ker se je s sorodniki prehitro pretrgal.
Bilo je krepko čez pol eno, morda okrog dveh, ko nas je presenetila skrivnostna in naraščajoča plima glasov ter zvokov množice ljudi, ki je dotlej bila skoraj tiha. Višek je dosegla v čudnem in gromkem človeškem vzkliku, ki so mu sledili valovi ljudi v vznesenem teku od Rdeče hiše do mestnega središča. Takoj smo razumeli, da je razgreta množica na eni in na drugi strani povsem samodejno predrla mejno črto. Obmejna pasova sta bila dobesedno prepravljena. Policijske sile so bile povsem nezadostne in neustrezne, da bi zaustavile tako obsežno plimo ljudi. Množica je mejo odklonila, zavrgla in zanikala z miroljubno invazijo. Kakšna civilizacijska in zrela poteza sredi hladne vojne! Sedaj lahko trdimo, da smo tedaj prisostvovali padcu »Berlinskega zidu«, preden so ga sploh dejansko postavili.

Po nepričakovanem dogodku smo zopet poiskali sorodnike, da bi jih videli, toda vsi poskusi so bili jalovi. Čez malo časa je oče sklenil, da se vrnemo domov. Medtem pa se je odvijalo nekaj še bolj presenetljivega. V mestu, ki ga je zajela povodenj že nekaj let odsotnih »kupcev«, so začeli odpirati trgovine, kot če bi bilo vse že predvideno. Tisto sončno avgustovsko nedeljo je popoldne čudežno vzcvetelo, čeprav le za malo ur, staro in naravno mestno trgovanje. Hkrati so se na drugi strani meje, kot smo zvedeli naslednje dni, napolnile gostilne in izletniške točke Goričanov. Ker niso imeli kupci ustreznega denarja, je v trgovinah potekala naravna menjava: jajca, maslo, žganje ali kokoš za orodje, kavo in… metle, ki jih je bilo, kdo ve zakaj, zelo težko najti v tedanji mladi, realsocialistični državi.
Proti večeru, ko je sonce že zahajalo, smo se vrnili v mestno središče in videli dolge vrste ljudi, ki so se urejeno vračali k Rdeči hiši. Med vrstami je bilo opaziti štrleče metle, ki so jih nosili na rami. Vse se je odvijalo brez vsakršnih zapetljajev.

Scenarij je bil enkraten. Doživeli smo nepozabno nedeljo, ki je šla v kroniko in jo je zabeležil množični spomin kot nedeljo metel. Za en dan so ljudje »pometli z mejo« in metle so postale posebno čislan simbol tega dogodka.
Meni se je dogodek vtisnil globoko v zavest. Tedaj sem dokončno razumel tragedijo meja in odtlej sem začel sanjati odpravo te naše meje tudi zato, ker je le nekaj let prej v otroštvu nisem nikoli videl. Ker sem prisostvoval njenemu nastanku, upam, da bom živel dovolj dolgo, da bom lahko prej ali slej priša njeni dokončni odpravi.

–

Darko Bratina