“Pepelka v izgnanstvu” iz knjige Naš vsakdanji kino

Življenjska zgodba Nore Gregor je skoraj neverjetna. Še najbolj je podobna gostilniškim štorijam, ki se med oblaki dima napenjajo iz večera v večer.

Imela je osupljivo življenje, ki ga je zaznamoval nenehen beg. Šlo je za trajen izgon iz vsega, kar ji je dajalo identiteto, za stalno izmenjavanje priložnosti in protislovij, za napetost med pravljičnimi in tragičnimi priložnostmi, za Pepelko in Antigono v isti osebi.

Tudi njena igralska kariera je bila osupljiva, saj je znala Nora Gregor izživeti najboljše, kar ji je bilo ponujeno. Bila je zraven, ko so se rodili obrisi klasičnega filmskega izraza: na Dunaju in v Berlinu dvajsetih let, v Hollywoodu ob rojstvu zvočnega filma in tudi med bliskanjem druge svetovne vojne, ko se je film skoraj izgubil.

Osupljiva je bila že gledališka kariera Nore Gregor, ki se je začela leta 1918, ko so se rušili imperiji. Brez prekinitev se je nadaljevala vse njeno življenje: v Salzburgu, Berlinu, San Franciscu in vse do zmagoslavnih tridesetih v dunajskem Burgtheatru. »Lepa in privlačna,« je o njej zapisal veliki filmski teoretik Béla Balàzs leta 1924, ko je bil še gledališki kritik. O njej sta pisala tudi Pietro Rismondo in Alfred Polgar; še danes jo slavijo gledališki zgodovinarji, kot je Marcel Prawy, in režiserji, kot je Otto Schenk.

Mesto, v katerem se je Nora Gregor rodila in kjer je odrasla, je izbrisalo cela poglavja svoje zgodovine in se odpovedalo najrodovitnejšim terenom svoje kulturne dediščine. November 1918 je tako Noro Gregor oropal kraja rojstva, še več: oropal jo je pravice do spomina.

Eleonora Hermina Gregor se je rodila 3. februarja 1901 v Gorici na Ulici della Scala številka 6. Krstili so jo pri Svetem Vidu na Placuti. Iz farnega zapisa je očiten kulturni mišmaš takratne Gorice: kaplan je bil Slovenec, boter Nemec, porodničarka pa Italijanka.

Matične knjige pravijo, da je bil njen oče »urar in lastnik trgovine«. Mati »nemškega jezika« se je rodila na Koroškem. Z militarizacijo Julijske krajine novembra 1918 so se za nemškojezične meščane začele težave. Avstrijska krona je v hipu izgubila pol svoje vrednosti, in to v nasprotju z monetarnimi pravili. Prebivalci nemškega jezika niso bili upravičeni do povračila vojne škode; nove oblasti jim niso dovolile, da bi se vrnili na svoje domove in v podjetja. Položaj Goričanov nemškega jezika je bil januarja 1919 slabši kot položaj slovenskojezičnih jeseni leta ‘45.

Družbena razslojenost mesta se je z novembrom 1918 drastično spremenila. Avstrijski in slovenski meščani – pa tudi Avstriji naklonjeni Italijani – so izgubili svoj potencial, saj so jih izključili iz življenja mesta. Utišali so tudi italijansko in slovensko delavstvo, vzgojeno v duhu avstrijskega marksizma. Mesto so predali v upravo neproduktivnih slojev, odvisnih od državne miloščine.

Družina Gregor je zapustila Gorico, svoj dom in trgovine v prvih mesecih leta 1919, ko se je dokončno preselila na Dunaj. Na »družinskem listu« občinskega matičnega urada je bil ob imenu mlade Eleonore že takrat pripis, da je po poklicu »dramska igralka«. Svoji strasti se je predala zelo zgodaj: ko je leta 1915 zbežala iz Gorice, je v Celovcu in Gradcu na skrivnem in brez dovoljenja staršev obiskovala gledališča. Ko so ji leta 1918 ponudili angažma v dunajskem Renaissancebühne, je bil njen oče proti, dokler ni pri sporu posredoval takrat slavni tržaški igralec Alexander Moissi. Očetu je svetoval, »naj nikar ne nasprotuje veselju in karieri nadobudne igralke«. In tako je že leta 1918 nastopala na odrih Dunaja in Gradca, Salzburga in Münchna. Pri filmu je debitirala leta 1921. Ni si izbrala nobenega psevdonima, ampak je obdržala svoje ime; kot da bi se oklepala edine gotovosti, ki ji je njen čas ni mogel odnesti.

V par letih je posnela ducat filmov. Šlo je pretežno za lahkotne komedije in za »Strauss-filme« oziroma priredbe operet. Leta 1924 se je preselila v Berlin. V gledališču je ustvarjala z Maxom Reinhardtom, pri filmu pa ji je uspelo z vlogo v filmu Michael pod režijsko taktirko velikega Danca Carla Theodorja Dreyerja. Po zgledu fatalnih div nemega filma je svojo kneginjo odigrala nekako slovesno, z izumetničeno milino in osladnostjo; v filmu je nosila obleke z bleščicami, strašno grde klobuke in pahljačo, ki jo je vrtela kot revolver.

Iznajdba zvočnega filma je ameriški kinematografiji ponudila priložnost, da utrdi svoj vodilni položaj v svetu. Hollywood je hotel biti zanimiv različnim trgom, zato je svoje filme opremljal z različnimi jezikovnimi inačicami. Delovnih mest je bilo torej čedalje več, kar je izkoristila tudi Nora. Med letoma 1929 in 1932 se je tako znašla v Los Angelesu ob boku filmskih velikanov, kot so bili Norma Shearer, Lionel Barrymore, John Gilbert ali Douglas Fairbanks.

Leta 1930 je v režiji Jacquesa Feyderja odigrala glavno vlogo v filmu Olympia; dve leti pozneje mu je sledil film Toda meso je šibko režiserja Jacka Conwaya. Kaže, da vlogi nista zadovoljili njenega izraznega nemira. Vrnila se je v Evropo, po par filmih v Berlinu in na Dunaju pa je vrgla puško v koruzo. Poročila se je z Ernstom Rüdigerjem von Starhembergom – poveljnikom teritorialne milice Heimwehr in vidnim predstavnikom avstrijskega političnega avtonomaštva. Von Starhemberg je leta 1934 postal podkancler v vladi Engelberta Dollfußa. Po Dollfußovem umoru je svoj položaj zadržal tudi pod kanclerjem Kurtom Schuschniggom.

Zgodba, podobna Pepelkini, se je s Hitlerjevim prihodom marca 1938 končala. Čeprav je bil von Starhemberg vodja konservativne stranke, je ta gojila avtonomistične in torej tudi protihitlerjevske vrednote. Von Starhembergovi so bili takrat na počitnicah v Davosu in se v Avstrijo niso mogli več vrniti. Zasegli so jim celotno premoženje. Zatekli so se v Francijo. Na neki gledališki premieri v Parizu sta zakonca spoznala Jeana Renoirja, ki ga je njuna zgodba presunila; v svoje spomine je pozneje zapisal: »O tej pregonanki in njenem duševnem razpoloženju bi lahko napisali roman.«

Renoir je Nori Gregor ponudil glavno vlogo v filmu Pravilo igre (Le Règle de jeu, 1939). S svojo igro je le še poudarila politično ostroumnost filma. V nasprotju s sodobniki, kot sta bila Marcel Carné ali Julien Duvivier, se Renoir pri svoji družbeni kritiki ni naslanjal na idealizirano vizijo ljubezni, ampak je nazorno razgaljal, kako družbena protislovja zaznamujejo tudi odnose med spoloma.

Toda Renoirjeve mojstrovine po večini niso dojeli; film je propadel in z izbruhom vojne so njegovo distribucijo prepovedali. Na tujem so ga lahko videli šele po vojni. »Med glavnimi junaki izpostavimo Marcela Dalia v vlogi aristokrata z od žalosti podplutimi očmi in Noro Gregor kot njegovo ženo, ki svoj obraz melanholične madone prežame z dvoumnostjo,« je maja 1946 zapisal Ugo Casiraghi, ki tedaj še ni vedel, da bo nekoč postal virtualni someščan taiste melanholične madone.

Ponovni vzpon njene kariere se je znova prekinil, ko so okoliščine prisilile Noro Gregor v nov beg. In tako se je leta 1940 s sinom Heinrichom (ki je pozneje postal producent in pisatelj) preselila v Argentino. Soprog jima je sledil šele ob koncu vojne. Leta 1943 je igrala še v dveh filmih, ki ju je v Čilu posnela s skupino francoskih protinacističnih pregnancev.

20. januarja 1949 je v Santiagu de Chile naredila samomor: na tridesetdnevnico materine smrti, ki se je poslovila točno mesec prej v Gradcu. Film je bil zanjo prostor pregnanstva.

Avtor: Sandro Scandolara
Iz knjige: Nostro cine quotidiano / Naš vsakdanji kino (prva izdaja: 2001, druga izdaja: 2025)