Sandro Scandolara

Naš vsakdanji kino
Gorice v kinu in na filmu
Drugi del

Roberta Turrin Scandolara 

»Bil je najboljši čas,
bil je najslabši.«
C. Dickens, Povest o dveh mestih

Bila so sedemdeseta leta. 

Kljub bremenu dvomov in bolečine, ki so jih ti časi napovedovali, se je vendarle zdelo, da bo občutek novih možnosti prevladal nad logiko vdaje. Sam pojem »umetnosti« se še ni povsem razkrojil zaradi kontaminacije z nazori poblagovljenja in je še vedno odseval idejo radikalne preobrazbe družbe in posameznika. 

Bila so sedemdeseta leta. Gorica je ohranjala sloves mesta spora in delitev. »Zid« iz bodeče žice, ki naj bi jo varoval, jo je v resnici ukleščil. A čeprav je preživela dve vojni, ena pa je celo še trajala, je to zemljo pestilo veliko več kot le brazgotine.

 

Kava

»Kaj pa zdaj?! Lahko se zaposlim v banki ali pa začnem prodajati kavo!« 

To je bila izbira, za katero je Sandro v tistem obdobju, po letih potepanja, mislil, da jo ima pred sabo. Zanj, ki je po naravi nasprotoval vsaki obliki učinkovitosti, ki je bil mislec zgolj za užitek, večno nagnjen k oporekanju in zagrizen nekonformist, je bila to izvrstna prispodoba za poklic kot poslanstvo in za nekaj, kar mu je usojeno. 

Znano je, kakšen simbolni pomen je imel takrat paket kave na območju vzhodne meje. Kava je skupaj s kavbojkami predstavljala najbolj zaželeno in redko blago za železno zaveso. In če so bile kavbojke simbol potrošniškega odklona Zahoda, je imela kava še dodaten pridih eksotike, ki ji je vlival nezadržno privlačnost prepovedanega. 

Prodajali so jo povsod, še zlasti modro Mattionijevo, ki je služila tudi kot prava menjalna valuta. Na mejnih prehodih je kava denimo pogosto olajšala zapletene transakcije, ko so ljudje skušali prepeljati več blaga, kot je bilo dovoljeno. 

To je torej pomenilo »prodajati kavo«. 

Bila je nekakšna dovolilnica za sanje, navada, ki je ljudem omogočala, da verjamejo – pa tudi če samo za hip – nečemu povsem nadresničnemu. 

Za Sandra je bila taka dovolilnica za sanje že po svoji naravi tudi filmska umetnost.

 

Kino

Kot priča ta »knjižica«, je imela Gorica zelo dolgo kinematografsko tradicijo. Še posebej v petdesetih letih je bilo kinodvoran glede na demografski potencial mesta izjemno veliko. To je privedlo do »politike zelo kratkih terminskih planov,« kar je pomenilo, da so vsak dan predvajali nov film in je bilo zato mogoče videti vse: kar »80 odstotkov filmov, ki so izšli v državi, je prišlo do nas.« Vendar je Sandro Scandolara bolj kot v kinodvoranah film odkrival v knjižnici kulturnega središča goriških jezuitov Stella Matutina, kjer je pater Cattunarich zbiral vse najpomembnejše filmske revije. To potrjuje tudi ciklostilirana revija v treh barvah, ki je spremljala mestne projekcije in objavljala mnenja najpomembnejših kritikov tistih časov. 

»Robert J. Flaherty je večji od Homerja.« Sandro, ki je bil izvrsten pripovedovalec in nepoboljšljiv provokator, je nekoč v šolskem eseju podal to drzno primerjavo osupli učiteljici, ki pa ni bila dovolj kulturno podkovana, da bi mu oporekala. 

Ko je bil v šestdesetih letih med prvimi novinci na Fakulteti za sociologijo v Trentu, se je začel zanimati za odkrivanje gora in njihove kulturne obrobnosti. Po zgledu don Milanija je v dveh letih, ki ju je preživel v trentinskem Cogolu kot učitelj na gimnaziji – ki je bila celo bolj nekonvencionalna kot znamenita don Milanijeva šola v Barbiani –, prirejal legendarne »kulturne izmenjave«. Ob eni izmed teh priložnosti je bil njegov gost teolog José Maria Gonzalez Ruiz, ki ga je šel osebno sprejet na majceno postajo v okolici Bergama (bogve kako je teolog sploh prišel tja) in ga pripeljal v dolino z razpadajočim Fiatom 500. 

Prav v krogih protikulture in malih založb je v tistih letih spoznal novinarja Sandra Zambettija, ki ga je povabil v Bergamo, kjer je ravno ustanovil časopis, usmerjen proti Vittoriu Feltriju – takratnemu uredniku lokalnega dnevnika – z imenom Bergamo contro (Bergamo proti). 

Ko je Zambetti postal predsednik Italijanske zveze filmskih društev, je Sandro ob sodelovanju pri njegovi reviji Cineforum upravljal beneško pisarno zveze. Tam je našel svoj zasebni raj, kjer je bil dan in noč zatopljen v filmske revije z vsega sveta, na katere se nikoli ni nehal naročati. 

 

Gorica – mesto z dvema obrazoma

Gorica, v katero se je Sandro pozneje vrnil, je bila mesto z dvema obrazoma, saj so ga zaradi preteklosti, ki ni pretekla (in tudi ni kazala znakov, da bo kaj kmalu minila), zaznamovale stare razprtije in nove razpoke, ki jim je botrovala ratifikacija italijansko-jugoslovanskih sporazumov, in to ne le na gospodarski ravni. Ni šlo torej za običajno soočenje z lastno preteklostjo, temveč za potrebo po nujnem dialogu s sobivalci v istem prostoru, s protagonisti neke skupne zgodovine. Pa tudi za priznanje nekega razkola ter za priznanje, da so se prav na tem razkolu zgradile nove identitete – začenši z njegovo. 

Vojne uničujejo svetove. Tu sta dve vojni druga za drugo zatrli in odstranili gospodarske, politične in kulturne potenciale velikega dela prebivalstva – slovenskega, še prej pa avstrijskega (tistega meščanstva, iz katerega je izhajala Nora Gregor) – ter Gorico za več desetletij prepustili neproduktivnemu srednjemu sloju. 

To je imelo neizbežne antropološke, pa tudi kulturne posledice – občutek pomanjkanja, ki ga ustvari vsak tak razkol. Koliko je bilo besed, ki se niso več uporabljale, koliko opuščenih fraz. Prav tako je bledel tisti značilni večjezični govor. Knjige, avtorji, literarni liki, filmski junaki pa so bili potisnjeni v ogrado lastnih izvorov. 

Na teh amputacijah je v tistem času na obeh straneh razdeljenega mesta zrasla celotna generacija; nova generacija mladih Goričanov in Novogoričanov, ki so dosegli dovolj zrelo starost, da so želeli ponovno prebrati novejšo zgodovino onkraj vnaprej določenih stališč, ki so zastrupljala politični diskurz in splošno miselnost. 

In potem se je pojavil Basaglia, ki je ob ravnodušnosti mesta, če ne celo odkrito sovražnosti krajevnih političnih sil, spremenil utopijo v stvarnost. Njegovo delovanje je predstavljalo dediščino, ki jo je bilo treba ohraniti, model civilizacije, ki bi ga lahko vedno znova obujali. 

Kot rečeno, več kot le brazgotine. 

 

Celjenje ran

Prepoznati v prvih slovenskih filmih jugoslovanske kinematografije isto obzorje, ki je spremljalo tudi njegove sprehode; gledati, kako oživi silhueta Nore Gregor, ujeta v filmu Jeana Renoirja; zaznati senco, ki se loči od tal, ko poleti »papirnata škatla« neustrašnih pionirjev letenja, bratov Rusjan – vse to je za Sandra pomenilo ponovno sestavljanje ozvezdja iz številnih raztresenih drobcev. 

Tako sta si sledila antološki pregled jugoslovanskega filma, ki ga je pripravil s prijateljem Darkom Bratino in iz katerega je leta 1983 nastala oddaja v štirih delih za nacionalno televizijo RAI, ter sodelovanje pri seriji publikacij Kinoateljeja o Nori Gregor, igralki, ki je tukaj izgubila svojo domovino, ne da bi našla novo. Potem pa še redne kolumne v goriškem časniku Il Piccolo z naslovom Naš vsakdanji kino: Gorice v kinu, ki so se poglabljale v temo filma in Gorice skozi čas ter postale in postale ogrodje tu ponovno objavljene istoimenske knjige. Malo mesto pa je bila rubrika, ki je kronološko obnavljala zgodovino Gorice na podlagi različnih osrednjih časopisov. 

Zavzeto krpanje razparane stvarnosti, ki je bila nepopolna in razdrobljena, a ki jo je na politični ravni Darko Bratina prevedel v projekt »Gorizia città ponte« (Gorica kot most), na kulturni ravni pa jo je Dario Stasi preizkušal na dvojezičnih straneh svoje revije Isonzo Soča.

 

Najslabši čas

Tu je bil najslabši čas še slabši kot drugje. Na vzhodni meji, kjer je potekala prva linija državne obrambe v primeru napada z vzhoda, je subverzivni projekt strategije napetosti doživel eno svojih najvišjih stopenj z raznimi akcijami zavajanja. 

Medtem ko so drugod po Italiji tradicionalno hegemonistične stranke pridobivale nove oblike in sklepale nepričakovana zavezništva, da bi preživele in se spoprijele z naraščajočim nasiljem ekstremizmov, je tukaj večina mladih, ki se niso prepoznali v teh gibanjih, našla skupno stičišče v stranki Marca Pannella, katere duša je bil v teh krajih Renato Fiorelli. To pa ne le zaradi zahtev po državljanskih pravicah, temveč predvsem kot obsodba povsem neustreznega in ahistoričnega obrambnega sistema. Veliko političnega razburjenja so v mestu in regiji sprožili protimilitaristični pohodi na vsem obmejnem območju vojašnic, ki so se jih udeležili številni mladi iz vse Italije, pa tudi predstavniki Pannellove radikalne stranke, ugledni razumniki, kot so Dario Fo, Franca Rame in Giovanna Marini, ter razni drugi predstavniki aktivistične glasbene scene. 

Tako je takrat nastala »čezmejna skupnost«. 

 

Čezmejna skupnost

To je bila močno politizirana skupnost, ki se je zavedala svoje zgodovinske identitete, vendar ni našla svojega prostora v urbanih okoljih, namenjenih tradicionalnim oblikam druženja. 

Kinodvorane so v tistem času doživljale korenito preobrazbo, saj jih je veliko začelo razpadati, predvsem pa niso več zadoščale novim tehnološkim možnostim (kino za odrasle, dvorane za umetniške filme, prvi kinematografi z več dvoranami). Potem ko so izginili letni kini (v petdesetih letih) in dvorane na podeželju (v šestdesetih letih), se je po obdobju filmskih klubov in Cineforuma kina Stella Matutina začela počasna agonija mestnih dvoran. 

Iz te opustošenosti so se pozneje rodile nove pobude, kot sta Kulturni dom in nagrada Sergio Amidei. Za preživetje sanj pa so se takrat medtem našli novi prostori: najprej nekdanja slovenska dvorana na dvorišču na Verdijevem korzu, nato prostori nekdanje tovarne papirnatih vrečk na Cadornovi ulici. Tu so v ostrem nasprotju s trgom ponujali alternativne vsebine, od filmov o socialnih bojih do kinematografije iz tretjega sveta. Redni program so podpirali Zvezki filmske dokumentacije in bilten Italijanske zveze filmskih društev, ki so ga tiskali v stari slovenski tiskarni. 

Vsako srečanje je bilo prava pustolovščina. Filmski koluti včasih niso prispeli pravočasno in je bilo treba osebno ponje v skladišče v Mestrah; pogosto ni bilo dovoljenja za projekcijo: v takih primerih je moral posredovati odvetnik Nereo Battello, ki je imel potrebno pristojnost (in voljo), da je okaral predstavnike policije zaradi njihove nepopustljivosti. 

Kakor koli že, nobena kinodvorana dotlej ni pritegnila bolj raznolikega občinstva – od radovednega podnačelnika policije, novosti žejnih filmskih navdušencev ali nekdanjih partizanov, ki jih film nikoli prej ni zanimal, pa do marginalcev, ki so iskali le nekaj topline, in seveda mladih iz obeh Goric, ki so tukaj našli kontinuum svojih ločenih svetov. 

Sprva je bil to sad ustnega izročila, toda sčasoma se je razvila mreža, ki sta jo s plakati pomagala tkati Franco Dugo in Luciano de Gironcoli. Pozneje je mesečnik Trenta sere začel objavljati razpored dogodkov in nastala sta Piccolo Cineforum – mali filmski klub – in njegov odsek Micron C. 

Ko je upravljanje kina Modernissimo leta 1974 prevzel Italnoleggio (podjetje v državni lasti za promocijo kakovostnega filma), je novo občinstvo, ki naj bi nadomestilo tradicionalne obiskovalce dvorane, namreč vojake, že sedelo v prvi vrsti. 

Sledile so ekskluzivne premiere, retrospektive kubanskega in jugoslovanskega filma, portreti Vasilija Šukšina in Manoela de Oliveira. In ker naše dojemanje sveta ni nikoli samo realistično, temveč se napaja iz sanj in mitov, so tu ponujali tudi cikle o rocku, o znanstveni fantastiki in o hollywoodskem zvezdništvu. 

 

Božična rdeča zvezda

Ob koncu osemdesetih let se je svet na tej frontni črti začel spreminjati. Znake teh sprememb je bilo občutiti tudi v bolj pritajenih dogodkih. Na primer v absurdnem diplomatskem posredovanju, ki ga je sprožila pobuda v sodelovanju s Katoliško univerzo v Milanu za niz poletnih seminarjev za tuje študente (predvsem iz vzhodne Evrope) v Gradiški. 

V teh krajih je nekoč divjala vojna, pravzaprav ne samo ena, in rdeča zvezda na železniški postaji v Novi Gorici je neke noči izginila, potem ko se je ob zadnjem jugoslovanskem božiču spremenila v komet z žarečim repom. Titova država se je zrušila, z njo pa tudi kulturno-politični načrt o skupni nacionalni kinematografiji, ki je združeval različne vizualne in jezikovne izraze posameznih narodov federacije. 

Kar je sledilo, je že sodobna zgodovina. Odprava meje, širitev Evropske unije, združitev obeh Goric v enotno stvarnost Evropske prestolnice kulture 2025. Gradnja prave filmske trdnjave, ki se je iz začetnega jedra dvoran Kinemaxa in ob angažiranosti Aleša Doktoriča pri vodenju Kinoateljeja sčasoma razširila vse do današnjih novih projektov. Trdnjave, kjer se filme ne le gleda, temveč tudi snema, kjer se o filmu lahko bere in se ga proučuje. 

 

Resničnost in fikcija

Ko je ta »knjižica« izšla ob tisočletnici mesta Gorica, sta bili obe Gorici še vedno dojeti kot »svoboden prostor na obrobju njunih nacionalnih zavesti«. Na to, koliko se je od takrat spremenilo, nakazuje podoba meje, ki po svoje priča o kratkem stiku med resničnostjo in fikcijo – oziroma med zgodovino in filmom – ter o tem, kako je v fikciji vedno tudi nekaj resnice. 

Vrsta drobnih, starih, izžetih in še napol zaspanih ljudi, ki nekega 4. novembra v sedemdesetih letih zgodaj zjutraj peš prečkajo mejo v Solkanu. Utrujeni so, ker so noč preživeli v dveh dotrajanih avtobusih z registrskimi tablicami Potenze, ki sta parkirana na Cadornovi ulici. Podali so se na dolgo pot na krilih osebnega ali družinskega spomina, da bi obiskali spomenike domovine ali morda poiskali kakšno v marmor vklesano ime. Toda obenem se zdijo veseli, ko se razgledujejo okoli sebe in komaj verjamejo, da jim je sreča naklonila »prepovedano« doživetje, o katerem bodo pripovedovali še leta. 

To je bil prizor iz filma, v katerem so se ti ubogi zgodovinski turisti nehote znašli kot statisti – protivojnega filma o povratniku iz prve svetovne vojne, ki ga je v tistih dneh v Gorici snemal režiser Giampaolo Bernagozzi. Po dolgotrajnih pogajanjih s pristojnimi organi, da bi pridobil dovoljenje za snemanje na obeh straneh meje, je tako nenadoma imel na voljo celo goro resničnih povratnikov za snemanje fiktivne vojne.

Prizor so nazadnje ocenili kot preveč realističen za tako izrazito simboličen pripovedni kontekst. Preveč patetičen za sporočilo, ki se je poigravalo z grotesknimi toni. In tako so ga v imenu strogih pravil fikcije opustili in zavrgli.

Kar pa zadeva stroga pravila resničnosti ... Koliko paketov kave Mattioni je bilo potratenih tisto noč!

 

(dal libro: Nostro cine quotidiano / Naš vsakdanji kino, Sandro Scandolara, ed. Kinoatelje, 2025)