Nagovor Stojana Pelka ob Kinoateljejevi predstavitvi programa za leto 2025

8. januar 2025, BorGo Cinema, Gorica

Veste, kako se po italijansko reče »somestje«? Cinecittà!

Seveda ne – in seveda da; kajti če obstaja področje, na katerem se osnovni strateški cilj evropske prestolnice kulture – da dve mesti zadihata kot eno – realizira s polnimi pljuči, tedaj je to ravno področje filma in kinematografije, ki že vse od prijavne knjige iz leta 2020 nosi univerzalno razumljiv naslov Cinecittà – filmsko mesto.

Če je tedaj v en velik grozd združil štiri projekte in vse skupaj uvrstil med »Krepitev zmogljivosti in podporne programe« - tedaj danes, dobra štiri leta pozneje, lahko rečemo, da je Cinecittà temeljil okrepil ne le zmogljivosti, ampak tudi vidnost in atraktivnost celega uradnega programa, ter ga ne samo podpira, temveč zelo temeljito gradi in nadgrajuje.

Cinecittà je s tega stališča – in to smo s kolegom Vladom Škafarjem dejansko izkusili v zadnjih mesecih, ki smo s kolektivom Robida iz Topolovega finiširali programsko knjigo GO! 2025 – praktično peti steber uradnega programa (poleg Vojne in miru, Kreacije novega, Tihotapcev in Zelo zelenega), ali če hočete, tisti peti element, ki se prepleta in premika skozi vsa štiri programska okna.

Gre res za gibljive in ganljive podobe v vseh njihovih fazah – od scenaristične zasnove (rezidenca Scenarij brez meja) prek spodbud produkciji (GO! Filmska pisarna) in produkcije (natečaj Furlanije Julijske krajine za omnibus kratkometražcev) do kinematografske (Kinovozlišče) in festivalske distribucije (Vzhod / Zahod) ter animacije (Laboratorij za animacijo), dokumentaristike (Arhivske brigade in Rešilec spomina) in televizije, zapovrh pa še pedagogike, publicistične in teoretske refleksije. Vse to so »kvarti« našega filmskega mesta, našega filmskega somestja – in ena njegovih ključnih avenij ali če hočete bulvarjev poteka med dvorom Darka Bratine in BorGOm Cinema.

Zato sem ponosen in vesel, da lahko danes pozdravim predstavitev tistih delov Cinecittà, za katere zgledno skrbi in jih razvija Kinoatelje. Smo že na polno v letu 2025 – in prav delo Kinoateljeja in njihovih sosedov z dvora pokaže, koliko je bilo v resnici doslej že narejenega: Nicolas Philibert na Poklonu viziji, Bellochio in Tornatore na festivalu Amidei, z zlato palmo nagrajeni Mož, ki ni mogel molčati v Kulturnem domu, Kino Soča na številnih lokacijah že minulo poletje … vse to so evropsko verodostojne dimenzije vašega dosedanjega dela.

In če dodamo k temu, da številni slovenski in italijanski avtorji in avtorice šele prihajajo, tudi premierno, tu napisani scenariji se že snemajo (npr. Jan Cvitkovič), z uradnim programom EPK spodbujene produkcije pa že potujejo po svetu (npr. Božičev Uncommon Fruits v Rotterdam) – tedaj lahko brez pretiravanja že danes zatrdimo, da GO! 2025 že pušča sledi. Zato se tudi ni bati za zapuščino po letu 2025 – saj če kdo, tedaj filmarji znajo razmišljati in delovati v večletnih ciklusih in trmasto vztrajati na dolgoročnih, trajnih učinkih.

Dovolite torej, da se zahvalim Kinoateljeju in celi ekipi za zgledno sodelovanje in vodenje obeh projektov, vsem prihodnjim gledalcem in gledalkam pa zaželim obilo novih odkritij in sublimnih trenutkov, ki nam jih v svoji avdio-vizualni kompleksnosti še vedno včasih lahko ponudi samo film.