Naš vsakdanji kino: knjižna recenzija

Onkraj Soče – o romantiki in cinefiliji, dvojezično / avtorica: Anja Banko

 Nekdaj Via Giardino, danes Corso Verdi v Gorici leta 1909. Ne levi vidimo nekdanji kino Edison.

Knjiga Naš vsakdanji kino / Nostro cine quotidiano goriškega novinarja in filmskega kritika Sandra Scandolare (1942–2015), ki je kot del uradnega programa Evropske prestolnice kulture EPK GO! 2025 izšla pri Kinoateljeju v dvojezični slovensko-italijanski verziji, prinaša slikovit in bogat pregled zgodovine družbe, pokrajine in mesta, ki stoji na slovenski zahodni meji in je nekdaj – še nedavno, v času Jugoslavije – pomenilo rahlo priprta vrata na Zahod, s tem pa kapljajoč priliv vseh materialnih in kulturnih komoditet, ki so »živele« na »oni« strani. To je tudi čas, ko je nastajal velik del teh zapisov.

Prvo izdajo je knjiga v italijanščini doživela že leta 2001, ob tisočletnici Gorice, v njej pa je avtor na podlagi svojih kolumn o zgodovini kina in filma tega območja, ki jih je v prejšnjih desetletjih objavljal v goriškem časniku Il Piccolo pod naslovom »Naš vsakdanji kino: Gorice v kinu«, z velikim osebnim pečatom in vseskozi rahlo šaljivo noto izrisoval duhovno in kulturno kartografijo pokrajine skozi optiko medija/tehnologije/umetniškega izraza, ki najbolj zvesto definira naravo 20. stoletja – filma.

Scandolara bralstvo skozi krajša poglavja s slikovitimi naslovi, na primer »Semenj, pobožnost in erotika«, »Pa brez mrličev, prosim«, »Hem in mestna prikazen«, »Realizem in prsatost«, »Ko je džins pometel s kinematografi«, pelje po prostorih Gorice in njenega zaledja vse od preloma stoletja do njegovega konca, od prvega pobliska elektrike leta 1879 in prve kinopredstave na večer 8. decembra 1896, ko so se na verandi pivnice Dreher odvrteli filmi bratov Lumière, prek semenjskih potujočih krošnjarjev s projektorji, prvih pravih kinodvoran – v Gorici so prvo zgradili v koraku s časom leta 1908 – do izjemnega obdobja prve svetovne vojne, ki je na tem območju odprla eno najpomembnejših frontnih linij, prek živahnih 20. let 20. stoletja, ponovnih vojnih časov in rojstva neorealizma, z njim pa modernega oz. sodobnega filma in nove družbe, vzpona in ponovnega zatona podeželskih kinodvoran in letnih kinov, do svojevrstne renesanse v osemdesetih letih, ko Scandolara popisuje čezmejni povezovalni in prijateljski duh, ki sta ga gojila z ustanoviteljem Kinoateljeja, Darkom Bratino. Ta duh se vseskozi krepi in raste, ne glede na prestrukturiranje urbane filmske krajine z ugašanjem posameznih mestnih dvoran ob vse silovitejšem vzponu potrošniške kulture ob koncu 20. stoletja.

Knjiga predstavlja tudi nekaj pomembnih filmskih osebnosti, ki so v različnih točkah svojih življenj prebivale v Gorici ali okolici – med njimi je najzapeljivejši gotovo obraz filmske dive in velike gledališke igralke Nore Gregor. Ime, ki je ob njeni kraški sodobnici Iti Rini splošnemu slovenskemu občinstvu morda manj poznano, avtor predstavi skozi bežno zarisano biografsko poročilo z naslovom »Pepelka v izgnanstvu«. Njeno življenje – podobno kot marsikatero, ujeto v vihri novega stoletja – pooseblja neusmiljeno razburkan čas med obema vojnama: ker je bila rojena v nemškojezični družini (po materini strani), se je morala Nora z družino ob koncu prve svetovne vojne 1918 izseliti: nemškojezični Goričani namreč niso bili upravičeni do povračila vojne škode, z Avstrijo povezani meščani – bodisi kulturno bodisi po rodu – pa so bili bolj kot ne izključeni iz mestnega življenja. Družina Gregor se je tako preselila na Dunaj. Nora je kmalu nastopala po mnogih odrih, od Gradca do Münchna, leta 1921 pa je debitirala pri filmu – njena najodmevnejša vloga v tistem času je v filmu Michael (1924) Carla Theodorja Dreyerja.

Za razliko od Ite Rine je poskusila svojo srečo tudi v Hollywoodu, a se je kmalu vrnila v Evropo in poročila z vidnim avstrijskim političnim veljakom Ernstom Rüdigerjem von Starhembergom. Čeprav je bil vodja konservativne stranke, je nasprotoval Hitlerjevi priključitvi Avstrije. Družina je ob Anschlussu prebegnila v Francijo, kjer je Norina zgodba presunila Jeana Renoirja. Ponudil ji je glavno vlogo v filmu Pravilo igre (Le Règle de jeu, 1939), ki je kasneje postal del kanona, Nora pa je morala naprej. Svojo pot je nadaljevala v Argentini, kamor se je preselila s sinom. V Čilu je posnela še dva filma in nato leta 1949 naredila samomor. Ob velikih zgodbah, ki niso samo zgodbe velikih osebnosti, ampak tudi zgodbe nekega časa – Norina odslikava zaton meščanstva in določene kulturne sfere v Gorici –, Scandolara poišče tudi tiste na videz manjše, morda manj zvezdniške, a nič manj navdihujoče. Carlo Battista, George Dolenz, Franco Gilardi in Franco Basaglia – le nekaj imen, ki odpirajo vsako svojo filmsko zgodbo.

Izmuzljiva filmska potencialnost samega mesta morda najbolj slikovito zaživi v filmu Zbogom, orožje (A Farewell to Arms, 1933, Frank Borzage), kjer se Gorica pojavlja zgolj kot naslov, kamor zaročenka Garyja Cooperja zaman pošilja pisma na fronto.

Pokrajine, mestni vrvež in posamezni kinematografi, ki jih v Gorici ni bilo malo, so vsak po svoje ponujali razvedrilo izbranemu občinstvu in skrbeli za utrip mesta – spreten preplet zgodb v knjigi dodatno bogati raznoliko slikovno gradivo: od plakatov, fotografij, slik in reklamnih izrezkov do kinosporedov; avtorjeva pripoved tako ves čas poteka na več ravneh, med anekdotnim in faktografskim – na ta način je uporabljeno in razporejeno tudi fotografsko gradivo.

Ob branju je zanimivo opazovati predvsem duhovno-geografsko umeščenost Gorice skozi avtorjev pogled: mesto je, nasprotno kot za slovenskega bralca, umeščeno na Vzhod in predstavlja italijansko vzhodno mejo, rahlo pozabljeno od centra. A se avtor natančno zaveda tudi pogleda z druge strani, tj. slovenskega pogleda na goriško pokrajino, ki je pravzaprav postala tudi »prva« slovenska filmska pokrajina – pokrajina svobode: to so konci, kjer je Štiglic posnel prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji (1948). Po avtorjevih besedah v izbrano naslovljenem poglavju »Ob Soči in onkraj« je goriško območje za Slovence prostor hrepenenja za mestom, ki velja za starodavno kulturno središče, po drugi strani pa je v 20. stoletju prostor, ki najbolj stvarno pooseblja napetosti in dinamike preteklega stoletja.

Ko se bralstvo sprehaja skozi knjigo, se sprehaja med oprimki dejanskosti nekega mesta, pokrajine, ljudi in kulture, ob tem pa se potopi v fikcijsko krajino – v krajino nekega izbranega duha in časa. Za bralko iz oddaljenega okolja, ki romantičnega hrepenenja po zahodni meji ni nikoli zares doživela – ne zgolj zato, ker je rojena po koncu Jugoslavije, temveč ker je njena domača pokrajina na povsem drugem koncu Slovenije, v Prekmurju, kjer koncept obmejnega diha na sicer podoben, a značajsko drugačen način –, predstavlja Scandolarejevo pisanje skorajda romantično fikcijo in obenem iskren cinefilski izlet v tuje mesto.

Mesto, ki se v fluidnem razumevanju mej pravzaprav še danes bori za svojo identiteto. Če je Evropska unija meje ukinila, jih je dejansko izbrisala zgolj za določene ljudi, kot opozarja Žilnikov film Trdnjava Evropa (2001). Ob tem tudi ne moremo pozabiti, da je Benito Mussolini v trenutku pisanja tega članka še vedno častni meščan Gorice. Romantični nostalgiji, ki veje iz Scandolarejevih zapisov in do neke mere navdihuje tudi optimizem prve čezmejne evropske prestolnice kulture, se tako ne smemo pustiti uspavati. A vendar, tako kot je knjiga z rahlo utopično noto navdahnjen dokument nekega preteklega prostora in časa, jo lahko vidimo tudi kot vzor, kako bi bilo mogoče sedanjost in prihodnost obeh Goric graditi v povezovalnem duhu dveh jezikov in kultur, ki se na tem občutljivem območju zares tesno prepletajo.

___________________________________________________

Tekst je bil prvotno objavljen v reviji Ekran.