Prvi zapisi o Kinoateljeju ... Primorski dnevnik, 12.6.1977
datum: 12.06.2017
kategorija: novice
V Primorskem dnevniku je 12. junija 1977 izšel članek »S filmsko analizo raznih družb dojemamo zgodovino našega veka«, pogovor z Darkom Bratino, ustanoviteljem Kinoateljeja. V njem si lahko preberete razmišljanja o filmu in njegovi vlogi v družbi takrat 35-letnega univerzitetnega profesorja sociologije.
Pogovor s sociologom in filmskim kritikom prof. Darkom Bratino
S FILMSKO ANALIZO RAZNIH DRUŽB DOJEMAMO ZGODOVINO NAŠEGA VEKA
Slovenska kultura filmu ne posveča zadostne skrbi – Če bi Cankar Hlapca Jerneja filmsko ustvaril, bi bilo to delo naša Oklopnica Potemkin – Tudi v manjšinskem življenju je prostor za kinematografijo
Ko sva prvič imela na voljo nekoliko več časa, sva govorila tudi o filmu. Razglabljala sva o temi, ki je bila zanj mikavna s kulturnega in sociološkega vidika, in tudi zategadelj, ker spremlja film od mladih let dalje in ker vidi v njem sredstvo za neprestano povezanost s kulturnimi problemi modernega sveta in njegovega spreminjanja.
Ideja me je pritegovala, saj se na Goriškem že dalj časa sprašujemo, kako popestriti našo dejavnost. Uradna Gorica se vrsto let predstavlja z izvirnimi, čeprav s političnega stališča v nekaterih primerih vprašljivimi pobudami mednarodne razsežnosti. Kaj pa mi? Ali bo kulturni dom, ki ga bomo, če nam bodo rojenice naklonjene, odprli še preden bodo potekla tri leta, ali naj bo ta dom samo kraj, kamor bomo zahajali kot potrošniki kulture, ali pa bomo ob njegovi pomoči sposobni nadaljevati duhovno tvornost tiste slovenske Gorice, ki se je, dokler ni nastopil fašizem, častno zapisala v literarno, glasbeno, slikarsko in tudi družbenopolitično zgodovino slovenskega naroda.
V tukajšnjem javnem življenju je Darko Bratina, naš sogovornik, poznan kot sociolog, ki je diplomiral v Trentu in se je zaposlil na univerzi v Turinu, kjer je na oddelku za upravo industrije poučeval industrijsko psihologijo, splošno sociologijo, sociologijo dela in se ukvarjal z vprašanji, ki se pojavljajo v odnosih med tehnologijo, podjetjem in družbo. Hkrati pa si je prizadeval, da bi poučeval tudi na univerzi v Trstu. Ker je pred nekaj leti ta cilj dosegel (uči namreč ekonomsko sociologijo), se je lani preselil v svoj rojstni kraj, v Gorico.
Veliko manj ali skoraj nič pa ni Bratina v naših sredinah poznan po tem, da se je od študentskih let dalje, vzporedno s sociologijo, ukvarjal tudi s filmsko kulturo. In prav tej njegovi dejavnosti smo namenili našo pozornost. Obsežnejši pogovor o njej je stekel v podstrešnih prostorih njegovega novega bivališča, med policami založenimi s strokovnimi knjigami, kjer je zajeten del prostora posvečen prav filmski literaturi, knjigam in revijam.
Bratino je filmska umetnost navdušila že kot srednješolskega študenta v Gorici. V Trento, kjer je kot prvi študent naše pokrajine absolviral sociološko fakulteto, je prenesel svoje goriške skušnje in najprej obnovil cineforum. Pomembna novost tega cineforuma je bila v tem, da so se njegovi voditelji v neposrednednem stiku s prebivalci na vasi, kamor so šli predvajat in razlagat filmske mojstrovine, dokopali do spoznanja, da je tudi tako imenovan zahteven film dostopen širokim plastem prebivalstva, če je predstavljen kot vir za spoznavanje njihovih življenjskih razmer in kot sredstvo za njihovo splošno kulturno rast ter razvoj estetskega okusa. V Turinu je s svojo dejavnostjo nadaljeval ter postal član uredništva revije Cineforum in član centralnega komiteja vsedržavnega združenja cineforumov. V nemirnem letu 1968 je bil pobudnik za preusmeritev politike vsedržavnega združenja in politike revije v levo smer, kar je predstavljalo za tiste čase majhno revolucijo. Na njegovo pobudo so iz angleščine prevedli v italijanščino knjigo Sociologija filma (založba Franco Angeli). Za to knjigo, ki bo izšla v kratkem, je Bratina napisal predgovori.
»To je edina knjiga v Italiji, ki film s sociološkega vidika sistematično obravnava. Vedeti moramo, da se skušata film in kino v Italiji na novo ovrednotiti. Poprejšnje generacije so ocenjevale film ali z ideološkega ali z vsebinskega ali pa s formalističnega gledišča, danes pa se na film gleda kot na celotni izraz določene družbe, pri čemer ima avtor posredniško vlogo. To pomeni, da je potrebno film večkrat “prečitati” in v njem poiskati znake in teme s področja sociologije, psihologije, kulturne antropologije, celo ekonomije, politike in ideologije. Vse skozi moderne strukturalne vidike filmskega jezika. Sedanje generacije kritikov so prav s tem načinom povzdignile filme, ki so doživeli množični uspeh (na primer zapostavljene hollywoodske filme) ter ovrednotile male kinematografije.«
Preselila sva se na slovenska tla in pohvalila zadnji slovenski film Vdovstvo Karoline Žašler Matjaža Klopčiča, v katerem je Bratina videl moderen, estetski in problemski pristop, izhajajoč iz slovenske specifike, k analizi položaja ženske v družbi na sploh.
»Sicer pa slovenska kultura po moji sodbi ne posveča zadostne skrbi filmu in njegovi kulturi ter je iz razumljivih razlogov še danes prvenstveno usmerjena v literaturo in gledališče. Film je najmlajša umetnost in se izraža na najsodobnejši način. V Sovjetski zvezi so po revoluciji filmsko umetnost izredno razvili, tako da je Lenin že leta 1922 upravičeno izjavil: “Izmed vseh umetnosti je za nas najvažnejši film.”«
Ta umetnost je še zlasti važna za majhne narode – je nadaljeval Bratina – ker s filmsko govorico lahko komuniciramo s celim svetom ter druge narode opozarjajo nase. Po drugi strani je film tisto sredstvo, s katerim se je mogoče približati k virom drugih kultur. Deluje tudi kot termometer in je z njim mogoče izmeriti družbeno dogajanje. Če bi politiki redneje zahajali v kinematografe – je brez ovinkarjenja izjavil – potem jih nekateri dogodki v svetu ne bi presenetili. S filmsko govorico bi se dokopali do nekaterih spoznanj, ki bi jim pomagala napovedati praško pomlad, dogajanja v Južni Ameriki, krizo v Evropi in še marsikaj drugega. Kadar začenjaš razumevati filmski jezik, s platna marsikaj “prebereš”, kar bi sicer ne. Če bi se Ivan Cankar rodil v našem stoletju namesto v prejšnjem, ko je še prevladovala literatura, potem bi se izražal s filmsko govorico. Ustvarih bi Hlapca Jerneja na filmu. Poznal bi ga ves svet in preko njega tudi stremljenja slovenske sredine. Hlapec Jernej bi bil za nas tisto, kar je za sovjetsko umetnost Oklopnica Potemkin.
Navajal je močne primerjave in govoril prepričljivo, kot more govoriti tisti, ki je prodrl v svet filma. Velikemu ekranu napoveduje neslutene razvojne možnosti. Šele v zadnjih časih smo na film začeli gledati kot na zgovoren dokument svojega časa. Njegova moč je v tem, da ne navaja suhoparnih podatkov, kot da bi šlo za notarski akt. O starih filmih sploh ne veš, če imaš opravka z igranim filmom ali pa z dokumentarcem. Ker sta nastala istočasno med enim in drugim skorajda ni razlike. Povezuje ju vzdušje, ki ga pričara platno. Zato strokovnjaki povsem točno ugotavljajo, da je film popoln dokument svoje dobe in da pomaga odkrivati neko kulturo v veliko večji meri, kot jo arheolog odkrije na podlagi izkopanin. Ker imamo opravka z mlado kulturno zvrstjo, jo povečini ne jemljemo dovolj resno. Za zgodovinarja so še vedno važni datumi in uradni dokumenti in se filma poslužuje kvečjemu za ilustracijo. Veliko manj pa se filma poslužuje, da bi dokazal »protianalizo družbe«, kot je zapisal francoski zgodovinar Marc Ferro. Pa še to spoznanje: največja banka podatkov industrijske družbe je ravno film: omogoča na celovit pogled na družbeno dogajanje.
Da bi podkrepil svoje besede, ki jih je morda zato izrekal – potihoma, da bi prepustil prepričevalno moč logiki in znanju, je s knjižne police vzel delo Jeana Gimpela Contro l’arte e gli artisti, delo, ki postavlja na glavo v šoli pridobljeno znanje. »Lepe umetnosti bi morale odstopiti mesto demokratičnejšim umetnostim kot so film, televizija in fotografija,« ugotavlja Jean Gimpel in dodaja, da bo v prihodnjem tisočletju imel film glavno besedo in da bodo šolski teksti obsegali poučevanje filmov Eisensteina, Chaplina, Buñuela, Godarda, Antonionija, Rossellinija, Resnaisa itd. kot se danes poučuje Homer, Dante – in ‚dodajamo’ pri nas Prešeren.
Če mu je usojena takšna razvojna pot, porem bi resnično kazalo razmišljati o tem, kako se tej umetniški zvrsti čimbolj približati.
»Kot za glasbeno ali kakšno drugo dejavnost je pri nas prostor tudi za kinematografsko,« pravi Bratina. »Pot do te umetnosti vodi skozi fotografijo, televizijske oddaje, risanke, skratka skozi vse tiste dejavnosti, ki se izražajo s pomočjo vizualne tehnike. Pri filmu se ne smemo omejiti samo na predvajanje in na razpravo o tem, kar smo videli na ekranu. Film nujno terja večjo angažiranost. Sili nas k temu, da ga razčlenjujemo, privaja nas na različne načine izražanja in gledanja. Zato je izvrsten pripomoček, da s filmom analiziramo razne družbe in tako dojemamo zgodovino našega stoletja.«
Film torej ni zgolj zabava, čeprav je tudi to: njegova velika moč je predvsem v odkrivanju ustroja in delovanj družbe in kulture, v kateri je nastal. Odpadla je želja po spektakularnosti. Nič več ni potreben Hollywood, da človek, ki ima kaj za povedati, to tudi stori. Zadostuje mu razmeroma malo denarja, zato pa toliko več idej, kot to dokazujejo veliki sodobni filmski ustvarjalci in med temi tudi pravkar preminuli veliki italijanski mojster Roberto Rossellini.
Bratina v Gorici ni še dodobra razvezal tistih nekaj desetin velikih zabojev knjig, revij in časnikov, ki jih je pripeljal iz Turina, niti ni dodobra obnovil vseh stikov, ki so se mu nekateri v času odsotnosti pretrgali, že se poigrava z mislijo o nastanku kinoateljeja, torej nekakšne filmske delavnice, kjer bi o filmu najprej razpravljali, kasneje pa se morda pričeli spopadati celo s filmsko proizvodnjo. Filmska delavnica je njegova ambicija, ki jo zagovarja s primerno gorečnostjo in prepričljivostjo.
»Tudi naše zamejstvo ima veliko vprašanj. Zakaj jih ne bi skušali izpostaviti v filmskem jeziku in z našo problematiko in zgodovino, pa tudi z našimi ambicijami, druge opozarjati nase. Film se je rodil v velikih bogatih družbah in je postal filmski fenomen zaradi obsežnosti tržišča in pehanja za dobičkom. V manjših družbah, kjer ti pogoji niso bili tako poudarjeni, se je razvijal počasneje. Zato pa moramo majhni narodi, in zakaj ne tudi naša zamejska skupnost, film čimbolj postaviti v službo svojega boja za razvoj in enakopravnost. To je priložnost, da odpravijo zamudo.«
Navrgel je še nekaj predlogov, ki vodijo dalje od odpiranja filmske delavnice. Ideje o možnosti uporabe filma za razvijanje naše dejavnosti so se nizale druga na drugo in v kratkem času se jih je nabralo kar precej.
Nekaj dni kasneje sva se po eni izmed sej, bolj za razvedrilo, zapletla v pogovor o njihovi realizaciji. Ne brez zveze mi je zastavil vprašanje, ki je pogosto na ustih goriških Slovencev: »Kdaj lahko pričakujemo, da bomo lahko začeli z delom v kulturnem domu?«
Zadel je torej žebljiček na glavico. Kdaj torej? Kdo zna napovedati čas? Zagotovo je sedaj samo to, da bomo še v tem poletju na kraju, kjer bo stal kulturni dom, vzidali temeljni kamen. Potem bomo morali pohiteti … zakaj mudi se.
Gorazd Vesel
[Primorski dnevnik, 12. junij 1977]
