Z Majo Weiss v Kinoateljejev novi Cikel slovenskega filma v Italiji
datum: 18.01.2024
kategorija: novice
Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna
Vabimo vas, da se nam pridružite na prvem večeru Cikla slovenskega filma v Italiji, ki ga Kinoatelje prireja v četrtek, 18. januarja 2024, ob 20.30 uri v goriški Hiši filma. Začenjamo z italijansko premiero novega dokumentarca Maje Weiss, prve dobitnice nagrade Darko Bratina 1999. Čustveno potovanje skozi temne epohe zgodovine nosi naslov Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna in bo opremljen z italijanskimi podnappisi. Na projekciji bodo navzoči avtorica filma, producentka Ida Weiss iz produkcijske hiše Bela film ter soscenaristka Nataša Konc Lorenzutti.
Film, ki bo pospremil dan spomina na žrtve holokavsta, usmerja pogled v čas druge svetovne vojne skozi objektiv štirih otrok, poslednjih še živečih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta. Leta 1942 je bilo okrog trideset »rasno ustreznih« slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler in je bil namenjen širitvi arijske rase. Večina teh otrok je bila oddana v posvojitev nemškim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacističnemu režimu. Protagonisti filma današnjemu svetu, ki je sredi novih vojn, v Ukrajini, v Afriki, na Bližnjem Vzhodu, sporočajo: »Največje žrtve vsake vojne, na obeh straneh, napadalca in napadenega, so otroci. Mir je največja vrednota.«
Film tako ne prikazuje le pretresljive zgodbe med Nemčijo in Slovenijo na individualni in kolektivni ravni, pripoveduje tudi o ukradenih otrocih iz Ukrajine, pravi Maja Weiss: »Protagonisti v filmu, ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen, pomembni za ohranjanje miru v svetu, ki ga je vedno manj.« Barvanje črno-belih fotografij in gibljivih podob daje pretresljivi zgodbi poseben pečat, gledalca opozarja, da se vojna ni dogajala le nekoč, ampak se dogaja tu in zdaj, pred nami in našimi očmi. Posebnost filma je tudi njegova tehnična izvedba v postprodukciji, saj gre za prvi v celoti arhivsko kolorirani slovenski celovečerni dokumentarni film.
Leta 1999 je prva nagrada Darko Bratina romala v roke Maje Weiss za njen film Cesta bratstva in enotnosti. Goriško občinstvo bo imelo priložnost videti, kako se režiserka še naprej neomajno podaja v raziskovanje potlačenih in manj hvaležnih vprašanj o identiteti in zgodovini.
Spomin na prejetje nagrade Darko Bratina
Počaščena sem, da sem leta 1999 kot prva prejela nagrado Darko Bratina za celovečerni dokumentarni film Cesta bratstva in enotnosti, za »road movie«, film ceste, z zgodbami, ki so umeščene po republikah nekdanje Jugoslavije; za film s prikazanimi človeškimi opostošenji vseh vrst in razsežnosti, ki so se zgodili v tej prvi vojni v Evropi po letu 1945.
Cesta bratstva in enotnosti je bil tudi prvi film neodvisne produkcije Bela film, ustanovljene 1998, ki sva ga naredili skupaj s sestro, producentko Ido Weiss. Lastnoročno sva posneli film s kupljeno video kamero za denar, ki sva ga prejeli iz sklada Georga Sorosa iz New Yorka. Film je takratni Slovenski filmski sklad zavrnil, podprla pa ga je Televizija Slovenija. Film je bil mednarodno priznan, zelo uspešen.
Zame je prejetje nagrade v Gorici pomenilo veliko čast, ker sem jo prejela iz rok Aleša Doktoriča. Imela sem ga čast spoznati že pred letom 1999, saj je v Gorici vodil Film Video Monitor, pomemben festival, kjer so bili prikazani tudi nekateri moji dokumentarci, ki so nastali že pred Cesto bratstva in enotnosti, med njimi tudi Trst na meji (1996).
Aleš Doktorič je bil pomembna zamejska osebnost, intelektualec, kulturnik, erudit, medkulturni in mednacionalni povezovalec, občutljiv za manjšine in marginalizirane teme, za krivico in resnico, kritični premišljevalec, filmofil, ki je postal pomemben producent AV-vsebih spregledanih obmejnih tematik. Radoveden, omikan, širok – skratka humanist. Odličen naslednik dediščine Darka Bratine, ki pa ga osebno žal nisem spoznala, umrl je leta 1997.
V čast mi je, da bo ob jubileju, 25-letnici ustanovitve nagrade Darko Bratina, prikazan moj/naš novi celovečerni film Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna. Prepričana sem, da bi se tudi ta film globoko dotaknil obeh, tako Darka Bratine kot Aleša Doktoriča, ker pravzaprav vsebuje vse tisto, za kar sta se borila in si prizadevala v svojem filmskem, kulturnem in družbenem delu. V prepoznavanju filma kot izjemnega izraznega sredstva komunikacije med ljudmi, ki govori o družbi, iz družbe in hkrati vpliva nazaj na družbo, jo ozavešča in senzibilizira, v dobroti, solidarnosti in upanju, ki umre zadnje.
Hvala obema, delu in duhu Darka Bratine, ter delu in duhu Aleša Doktoriča. Hvala sodelavcem Kinoateljeja in uspešno na nadaljnji poti njihovega pomembnega poslanstva. Hvala, da ste Zajete v izviru prevedli v italijanščino in da bo ta pretresljiva slovenska zgodba svetovnih razsežnosti na ogled tudi za italijansko občinstvo.
Maja Weiss
Zaživel bo Cikel slovenskega filma 2024/25
Gledalcem bomo skozi cikel tudi nadalje ponudili razgiban vpogled tako v aktualno kot tudi v restavrirano slovensko filmsko produkcijo. Nastaja v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, Hišo filma ter Uradom vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, in je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. S programom bomo počastili tudi 25. obletnico podeljevanja nagrade Darko Bratina na festivalu Poklon viziji, ki nosi sporočilo o transformativni, humanistični in poetični moči filmskih podob.
Snovanja cikla smo se lotili v duhu prelomne retrospektive z naslovom Cinema sloveno 1946-1981 Slovenski film, ko je bila leta 1981 v Gorici italijanski javnosti premierno predstavljena slovenska kinematografija, do tedaj v tujini vedno prikazana le v sklopu jugoslovanske. »Gorica je postala opazovalnica slovenskega filma in družbe v spreminjanju,« je ob 25-letnici dogodka povedal Aleš Doktorič, takratni predsednik Kinoateljeja. Naj prav to še naprej ostane izziv in poziv naši čezmejni cinefilski skupnosti.
