Vse, kar imam, nosim s seboj. Begunčev kovček
Za dostop do didaktičnih pripomočkov projekta “Vse, kar imam nosim s seboj. Begunčev kovček” kliknite TUKAJ
S poznavanjem preteklosti do razumevanja sedanjosti – nekako tako bi lahko strnili dejavnosti, ki so se odvile v sklopu izobraževalnega projekta Kinoateljeja Vse, kar imam, nosim s seboj. Begunčev kovček, ki ga je podprla Dežela Furlanija - Julijska krajina in Urad za Slovence po svetu. Vanj so vključeni dijaki in učenci osnovnih, nižjih in višjih srednjih šol iz Gorice, Trsta, Doberdoba in Špetra. Z nizom srečanj, projekcij v kinu in delavnic udeležence opremlja z izkušnjami na področju avdiovizualnega ustvarjanja. Obenem jim ponuja priložnosti za razvoj kritičnega opazovanja današnje družbe, ki jo s spoznavanjem preteklosti bolje razumejo.
Ko so Biasovi someščani iz mesta bežali natovorjeni z vsem imetjem, ki so ga uspeli vzeti s seboj, so se mu čudili, saj je odhajal brez vsega. Rekel jim je – “Vse, kar imam, nosim s seboj.” Te besede, ki so bile navdih za naslov Kinoateljejevega izobraževanja, ponazarjajo prepričanje, da je pravo človekovo bogastvo v znanju in modrosti.
Begunstvo je tematika, o kateri mediji poročajo malodane vsak dan. A to ni nekaj novega, nasprotno. Če se omejimo le na naš teritorij, lahko nedvomno omenimo masovno selitev prebivalstva, ko je po vzpostavitvi soške fronte leta 1915 od tod odšlo kar 190.000 ljudi – eni v notranjost avstroogrske monarhije, drugi pa v Italijo. Izhajamo torej iz predpostavke, da nam spoznavanje naše preteklosti lahko pomaga pri razumevanju aktualnih tem, povezanih z migracijami.
Zgodovina se namreč ponavlja: včeraj so odhajali naši predniki, danes pa smo mi tisti, ki sprejemamo vojne begunce. Ne razumemo njihovega jezika, kulture, vrednostnega sistema. Ne poznamo njihovih želja, njihovega trpljenja tudi ne. Mogoče je ravno skupna begunska usoda tista, ki bo pomagala, da bomo razumeli drug drugega.
Kovček je simbol odhajanja, mala zakladnica, v katero ljudje pred odhodom zložijo najnujnejše. Ponazarja upanje v boljšo prihodnost. In kot je modrec Bias odšel, opremljen “samo” z znanjem in modrostjo, tako so tudi udeleženci projekta z različnimi dejavnostmi in srečanji polnili begunčev kovček.
Filmske projekcije
Medena koža, režija Jung, Laurent Boileau, Belgija/Francija, 2012, 75 min
Film, posnet po avtobiografskem grafičnem romanu priznanega belgijskega striparja Junga, s prepletom animacije ter odlomkov iz družinskega in zgodovinskega arhiva razkriva življenjsko pot korejskega posvojenca, za vedno razpetega med dve kulturi. Poetična, ganljiva in nežno humorna zgodba o večnem iskanju identitete si je prislužila nagrado občinstva na festivalu v Annecyju. Udeleženci so si najprej prebrali roman v stripu in si nato ogledali istoimenski film.
Destinacija Serbistan, režija Želimir Žilnik, 2016, 94 minut
Doku-drama, v kateri begunci z razdejanih področij Afrike ter Bližnjega in Srednjega vzhoda sami rekonstruirajo prizore iz svojih življenj in nam tako omogočijo vpogled v notranje svetove ljudi, primorane pretresljivih odisej. V širokem in pestrem polju skrajnosti »trdnjave Evrope« in »Evrope človekovih pravic« se izrišejo obrazi velikega števila pribežnikov, ki jih v medijih pogosto spoznavamo kot anonimno, abstraktno maso.
Mladi so v kovček položili tudi seznam filmov, ki so si jih lahko dodatno izposodili in ogledali v mediateki v Goriški hiši filma.
Predstavitev knjige V Brucku taborišču 1915-1918: ob stoletnici dogajanja
Na šolah so potekala srečanja z raziskovalcem in publicistom Vilijem Prinčičem, ki je predstavil knjigo V Brucku taborišču. V njej razkriva podrobnosti begunskega življenja v taboriščih, ki jih je med prvo svetovno vojno postavila Avstro-Ogrska, da bi rešila begunsko problematiko.
Mladi iz Gorice so si ogledali tudi fotografsko razstavo Altrove, 1915-1918 memorie dal campo di Wagna e altre storie di profughi, ki je bila na ogled v prostorih Fondazione cassa di risparmio.
V sodelovanju z NŠK je nastal seznam dodatne literature, ki obravnava temo begunstva in kulturnih identitet in so ga mladi v svojih raziskavah dodali v begunčev kovček.
Srečanja s stanovalci v begunskem sprejemnem centru v Gabrjah in obisk beguncev na šolah je mladim ponudil življensko izkušnjo in tako otresel delček njihovih predsodkov in strahov, ki jih gojijo do drugačnih, do pribežnikov, beguncev, migrantov. Ko o teh ljudeh beremo in poslušamo v medijih, se do njih ponavadi vzpostavi distanca, zaznavamo jih le kot številke. Kako pa je, ko se z njimi znajdemo v isti sobi? Ko jih gledamo v oči, medtem ko nam pripovedujejo o svojih izkušnjah?
Neposredna izkušnja je temeljnega pomena.
Avdiovizualne in druge delavnice
Vključevanje filmskega jezika v ustvarjalne delavnice omogoča razvijanje različnih tehničnih kompetenc, saj se mladi lahko preizkusijo v organizaciji skupinskega dela, uporabi filmske kamere, montaže, obdelave slika in zvoka ipd. Filmski jezik pa je predvsem odlično vzgojno sredstvo, s katerim mladi lahko razvijajo tudi kritično mišljenje in analizo, saj zahteva, da poglobijo in preučijo izbrano tematiko, izluščijo bistvo in seveda predstavijo svojo misel širši javnosti preko filmskega medija.
Zavod za trgovske dejavnosti Ivan Cankar, Tehnološki tehnični zavod Jurij Vega, Ekonomsko tehnični zavod Žiga Zois, Gorica
Mladim je aktualno tematiko begunstva odprl režiser Želimir Žilnik s filmom Destinacija Serbistan in jih v pogovoru spodbudil naj sami vzamejo kamere v roke in opazujejo svet okrog sebe. V sodelovanju z Akademijo za umetnost Univerze v Novi Gorici skupina dijakov iz Tehniškega zavoda Jurij Vega pripravlja virtualni kovček v katerega bo položeno raznovrstno gradivo, od fotografij, video in zvočnih zapisov do literature, ki so ga mladi v teku celotnega projekta nabrali na kup. Naložene vsebine nakazujejo različne možnosti pristopa k približevanju aktualne kompleksne problematike migracij mladim.
Mentorji: Orjana Velikonja, Ivan Umer
Nižja srednja šola Ivan Trinko, Gorica
Učenci 3.a razreda z razredničarko Rosando Vovk so tematiko begunstva obširno obravnavali preko literature in ogleda filomov ter s srečanjem z raziskovalcem zgodb naših non in nonotov o begunstvu v prvi vojni. Najdragocenejša pa je bila izkušnja obiska begunskega centra v Gabrjah, kjer so se spoznali z bogastvom različnih kulturnih identitet beguncev. Njihovo srečanje so zabeležili v dokumentarnem zapisu.
Mentorji: Urban Košir, Mateja Zorn
Nižja srednja šola Prežihov Voranc, Doberdob
Učenci so si ob ekskurziji v Gorico ogledali animirani film Medena koža in razstavo Altrove ter na svoji šoli gostili skupino beguncev iz centra v Gabrjah. Pripravljajo aninmirani film v tehniki stop motion.
Mentorji: Štefan Turk, Urban Košir, Mateja Zorn
Nižja dvojezična srednja šola Pavel Petričič, Špeter
Delovna skupina, v kateri so dijaki prvega, drugega in tretjega razreda, pripravlja igrano dokumentrani film Pajek in vran, vizualizacijo zgodbe, ki nam jo je zaupal Amen Kokou Doumassi, politični azilant iz Toga, ki je v Italijo prišel kot begunec. V razred smo ga povabili, da bi mladim predstavil svojo izkušnjo in ideje. Študijski center Nadiža je leta 2012 zabeležil prihod prvih beguncev v te kraje, med katerimi je tudi naš protagonist. Od takrat je minilo nekaj let, Amen je postal primer uspešne integracije, ima službo in kmalu se mu bo pridružila družina.
Mentorji: Paolo Comuzzi, Alvaro Petricig, Danijela Štekar, Mateja Zorn
Znanstveni licej France Prešeren, Trst
Mlada tržaška filmska ekipa pripravlja dokumentarni portret Kamerunca Ronyja, ki je spomladi leta 2015 prišel v Italijo. Trst je postal njegovo mesto, kjer želi živeti. Dostojanstvo je tisto, kar sem vzel s seboj in najbolj cenim, pravi Rony.
Mentorji: Jurij Gruden, Andrej Marušič, Mateja Zorn
V SODELOVANJU Z
Zavod za trgovske dejavnosti Ivan Cankar, Tehnološki tehnični zavod Vega, Ekonomsko tehnični zavod Zois, Klasični licej Primož Trubar, Nižja srednja šola Ivan Trinko, Nižja srednja šola Prežihov Voranc, Nižja dvojezična srednja šola Pavel Petričič, Znanstveni licej France Prešeren
PARTNERJI PROJEKTA
Hiša filma, Slovenski dijaški dom Simon Gregorčič, Narodna in študijska knjižnica, Občina Sovodnje, Študijski center Nediža, Akademija umetnosti - Univerza v Novi Gorici
_______
POGLOBITEV
Omnia mea mecum porto / Vse, kar imam, nosim s seboj, je bil odgovor grškega modreca Biasa someščanom, bežečimi pred Kirovo vojsko in otovorjenimi z vsem bogastvom, ki so ga uspeli vzeti s seboj. Čudili so se modrecu, ki je odhajal brez vsega. S tem je želel povedati, da je pravo človekovo bogastvo v znanju in modrosti.
Z vzpostavitvijo soške fronte leta 1915, se je na naših tleh pričela nujna izselitev prebivalstva. Domove je zapustilo okoli 190 tisoč ljudi ter odšlo v notranjost avstroogrske monarhije oziroma v Italijo. Kaj so begunci vzeli s seboj, kaj so morali pustiti doma in kaj so nosili s seboj v srcih, spominu? Pesem, otroško igro, stare nonine recepte, družinski album, uspavanke za lahko noč, knjigo..? Ali jim je misel na domačo pesem pomagala v težkih trenutkih, so jo zapeli novim sosedom? In, ali so s pesmijo, plesom, igro lažje navezali stike z domačini, so jih ti potem bolje razumeli in sprejeli? Zgodovina se ponavlja, a danes smo mi tisti, ki sprejemamo vojne begunce. Ne razumemo njihovega jezika, kulture, vrednostnega sistema, ne poznamo njihovih želja, trpljenja. Mogoče je prav neka skupna, begunska usoda tista, ki bo pomagala razumeti drug drugega.
Kovček je simbol odhajanja. Vanj zložimo tisto najnujnejše kar potrebujemo. V našem projektu bomo kovček napolnili z znanjem in modrostjo, ki jo je omenjal filozof Bias, oz. s tem, kar je gradilo in gradi našo identiteto. Projekt je namenjen mladostnikom, ki so še neobremenjeni z etiketami in strahovi. S pomočjo mentorjev, strokovnih in znanstvenih sodelavcev bomo raziskali in prikazali, kaj je našim „pranonotom in pranonam“ pomagalo, da so kljub trpljenju ohranili svojo kulturo, identiteto, ki jim je dajala moč preživeti v tujem okolju. Z novim znanjem (zavedanjem) se bomo o tem pogovarjali z današnjimi mladimi begunci nastanjenimi v Dijaškem domu v Trstu (program Ptički brez gnezda) in dopolnjevali kovčke s predmeti (nekoč in danes), za katere v begunskih kovčkih ni (bilo) prostora. Za začetek bomo v kovček položili knjigo Vilija Prinčiča V Brucku taborišču --- 1915-1918 : 2015 ob stoletnici dogajanja, ki razkriva podrobnosti begunskega življenja v taboščih, ki jih doslej strokovna in ljubiteljska javnost ni poznala, tudi zato ne, ker se doslej vanjo ni hihče tako poglobil, kot avtor knjige. Zraven pa še dodali druge knjige, filme, pisma in fotografije beguncev iz časa prve svetovne vojne in današnjih dni. S filmskimi projekcijami bomo približali prostorsko in/ali časovno oddaljene zgodbe. Prav film je tisti medij, ki mlade, verjetno lažje kot katerikoli drugi medij, prisili v mišljenje. Zato ga bomo uporabili tudi pri ustvarjanju, kjer bodo mladi skozi različne avdiovizualne medije (fotografija, video, instalacija) dokumentirali in komentirali.
Vse nabrano gradivo in izkušnje bodo mladi zložili v kovček in tako postali bogatejši z znanjem, izkustvi, vrednotami in čustvi v času, ko naš širši evropski prostor pretresajo nove zgodbe o beguncih, ko na vrata naših meja, domov in vesti ponovno trkajo zbegani pogledi malih otrok, zaskrbljenih mater; po boljšem in predvsem varnejšem življenju željnih mož. (povzeto po Petri Svoljšak, uvodnik knjige Vilija Prinčiča V Brucku taborišču --- 1915-1918: 2015)
Končni izdelki:
