Prvi dve postojanki že za nami
datum: 25.11.2015
kategorija: novice
Prvi večer se je odvil v ljubljani v Slovenski Kinoteki in sicer v znamenju migracij na Kitajskem in filma Od nekod do nikoder (From somewhere to nowhere, 2009). Že naslednji dan, v sredo dopoldan, pa se je Villi Hermann v Novi Gorici srečal z novogoriškimi in goriškimi dijaki ter se jim predstavil kot producent mladih ticinskih režiserjev. V Kulturnem domu Nova Gorica so si z velikim zanimanjem ogledali film Prosti pad (Tutti giu, 2012), ki ga je posnel Niccolò Castelli. »Castelli si je želel posneti svoj prvi celovečerec, ki govori o mladih, pa sem ga kot producent podprl. Redki filmi govorijo o mladih in če jih posname še mlad režiser, potem se mi zdi delo izredno dragoceno. Še posebej mi je bilo všeč tudi to, da je mladi režier veliko vlogo posvetil glasbi, eksperimentalnem rocku, kar mu daje mladostni karakter,« je dejal Hermann.
Drugi dan festivala se je sklenil v goriškem Trgovskem domu, kjer je Hermanna v imenu Narodne in študijske knjižnice ter Inštituta Slori pozdravil Devan Jagodic, režiserja samega pa smo podrobneje spoznali v pogovoru z Vido Valenčič. O aktualni begunski krizi in nedavnih pariških dogodkih meni, da je za rešitev pomemben dialog in odnos do preteklosti, ki je ne smemo pozabiti. »Tudi v drugi svetovni vojni v določenih trenutkih ni bilo upanja, pa smo uspeli,« je prepričan, čeprav ga trenutno dogajanje v Švici ne navdaja z optimizmom.
Vse bolj namreč prevladuje strah pred tujci, v Švico prihaja na delo več kot 60.000 Italijanov, večina jih dela v terciarnih dejavnostih. Stranke na desnici še bolj razpihujejo negativni odnos, politični odnosi z Lombardijo, z Italijo se zaostrujejo. Pa drugi strani, Italijani iz švicarskega kantona Ticino od Italije ne morajo računati na koprodukcije, vsaj v filmskem svetu ne, kajti nimajo velikih igralskih imen, še stalnega gledališča ne, Italijani jih poleg tega imajo za »tujce«. Podobno je tudi s slikarji, literati in drugimi ustvarjalci, ki vsi sanjajo, da bi jim uspelo v Italiji.
»Zato sem se odločil podpreti mlade ticinske režiserje, ki sami nikdar ne bi prišli do denarja za snemanje prvega celovečerca. Jaz pomagam njim, oni mene pa naučijo, kako delati z digitalnimi kamerami, tehnologijami, v času snemanja skupaj živimo pet, šest tednov in postanemo mala družina.«
O položaju italijanske manjšine v nemški in francoski ekonomsko močnejši večini pove, da so res v položaju manjšine ter da ima Ticino okoli petdeset bank, kjer hranijo denar v glavnem tujci. Nekdaj cvetoče tekstilne industrije ni več, ko mladi zaključijo s študijem, gredo čez Gottardo v svet industrije. »Velik bum, ki ga je Ticino poznal v osemdesetih in devetdesetih ketih, je mimo.«
Villi Herman pove, da je tudi sam emigrantski otrok. Stari starši so iz Ticina s trebuhom za kruhom odšli v Francijo, nakar jih je Francija med vojno vrnila nazaj, od koder so zaradi revščine šli v nemški kanton Švice. Tam je njegova mama, delavka v tekstilni tovarni, spoznala očeta in kasneje so se vrnili v Ticino. Govorili so francoski jezik, švicarski dialekt, italijansko, tudi nemško. Po mamini strani so bili katoliki, po očetu zagrizeni protestanti. »A sobivanje je mogoče, to vam danes lahko rečem,« je prepičan.
Oglejte si foto-utrinke iz Ljubljane, Nove Gorice in Gorice.
