SLAVNOSTNA PODELITEV NAGRADE V KINEMAXU
datum: 26.11.2015
kategorija: novice
Slavnostni večer v goriški Hiši filma se je odvil v znamenju podelitve nagrade Villiju Hermannu. Gost večera, igralec Omero Antonutti, ki nastopi v Hermannovem filmu Bankomatt (1989) in Matlosa (1981), se je z nekaj stavki spomnil na prvo srečanje z njim. » Po filmu Padre padrone (1977) bratov Taviani, kjer sem odigral izredno nepriljubljeno vlogo, me nihče ni povabil k snemanju, dve leti moja noga ni stopila v film. Potem pa pride Villi Hermann in mi ponudi vlogo. Seveda sem bil prijetno presenečen, potem sva dobro sodelovala in postala velika prijatelja.«
Motivacijo nagrade Darko Bratina.Poklon viziji sta prebrali Majda in Mila Bratina,hčerki Darka Bratine: »Filmi Villija Hermanna očarajo zaradi njihove doslednosti, natančnosti, s katero se razkriva smisel stvari. Kljub temu da so filmi všečni, ostajajo predmet kulture in skoraj nič ni v njih komercialnega. Pogled Villija Hermanna odkriva sotočja med mikrokozmosom Ticinskega kantona – to je kraj jezikovnega in kulturnega pretapljanja, ki je hkrati odmaknjen od zgodovinskega dogajanja in vanj vključen – in omamnim makrokozmosom sveta. Križanje med lokalno in globalno dimenzijo sveta pa kaže, kako sta obe le plati ene in iste podobe.
Villi Hermann dokazuje, da pozna vrednost lastnega izhodiščnega poldnevnika, lastne zgodovine in okolja, in da jih ceni, a da se kljub temu na geografske meje pretirano ne ozira, kajti to so ovire, ki jih človek in cineast z meje mora in hoče presegati. Prav tako se ne ozira na navado ločevanja na dokumentarni in igrani film, na žanrski in avtorski, kajti vsi najdejo svojo skupno osnovo v obvladovanju medija in v zavedanju o političnosti vsakega družbenega dogajanja.«
Režiser in producent Villi Hermann je ob prejemu nagrade še enkrat poudaril, kako pomembno je presegati meje, ki nam jih daje država in družba. Kot primer je povedal zgodbo Luigija Einaudija, ki se je po 8. septembru 1943 iz Itailje zatekel v azil v Švico, kjer mu je bilo prepovedano tako rekoč vse. »A on ni upošteval prepovedi, prav vse od njih je presegel in pripravil temelje za bodočo Italijo, katere predsednik je postal.« Njegovo zgodbo Hermann opiše v filmu Luigi Einaudi, dnevnik izgnanstva v Švici (2000).
Osrednji film večera je bil San Gottardo, 1977, ki ga je Hermann opisal kot ne tipično igrani in ne tipično dokumentarni. Film je svetovno premiero doživel na cannskem festivalu leta 1977. Istega leta je v Locarnu prejel srebrnega leoparda, posebno nagrado žirije. Sedaj je še goriška publika imela priložnost videti, kako je potekalo delo na gradbiščih dveh velikih predorov pod masivom San Gottardo: izkopa železniškega (1872 -1882) in avtocestnega predora (od 1969). Vsekakor zanimiv film o migracijah in kočljivem položaju delavskega razreda.
Fotogalerija
