Mejna pokrajina
datum: 27.11.2015
kategorija: novice
Pravi človek (s pravimi filmi) na pravem kraju. To je bil povzetek sinočnjega lepega večera v Špetru, četrtega večera Nagrade Darko Bratina. Poklon viziji 2015. Po intenzivnem dnevu z masterclassom in slavnostno večerno podelitvijo nagrade je bil za filmarja Villija Hermanna zagotovo bolj sproščen večer v Špetru (v muzeju SMO – Slovensko multimedialno okno), ki je zaokrožil celodnevni izlet po Goriških Brdih in galeriji Zorana Mušiča v gradu Dobrovo. Po špetrskem muzeju nas je popeljala Donatella Rutar, vodja in kuratorica multimedialnega muzeja, ki povzema in predstavlja pokrajino od Mangarta do tržaškega zaliva. Zakonca Hermann sta preko panojev, multimedijskih predstavitev in instalacij lahko spoznala elemente tega področja, sicer v marsičem presenetljivo podobnega njunemu svetu švicarskega ticinskega kantona.
Režiser je obiskovalce projekcije presenetil s kratkometražcem izven programa – filmom 10ème essai, posnetim v eni sekvenci. »To je bilo moje prvo delo po diplomi v Londonu. Želel sem ujeti trenutek pihalnega mini orkestra iz mojega krata Castelrotto. Nekateri izmed glasbenikov, ki nastopajo v tem kratkem filmu, so bili tihotapci, ki sem jih kasneje vključil tudi v filmu 24 na 24 – tihotapec pred predaha,« je povedal Hermann.
Gledalci so lahko še jasneje videli analogijo med tiscinsko in špetersko realnostjo v projekciji filma Greina, delu, ki je izhajalo iz avtorjevega drugega prispevka narejenega ob priložnosti švicarskega Expo-ja leta 2002. Dokumentarni film je pričevanje evolucije pridelovanja sira na 2.400 metrih višine, torej preobrazbe stare sirarne s tradicionalno pridelavo v »industrijski obrat« po evrospkih normah.
Ta preskok v modernost smo lahko začutili tudi v ironični uporabi dialekta protagonista druge kratkometražne projekcije Giovanni Orelli. Odprta okna, kjer je preko izjemnega ticinskega pesnika in humanista Giovannija Orellija, enega največjih sodobnih švicarskih avtorjev, začutiti pomen in čar lingvističnega vidika ticinske realnosti. »Orellija nimam rad samo zaradi njegovih literarnih del in njegove politične angažiranosti, temveč tudi zaradi njegove zaščite našega jezika in naše identitete, navdihu za film Matlosa, ki ga bomo predvajali v Trstu,« je povzel Hermann. Video-portret v ospredje postavlja Orellija, navdušenca in poznavalca realnosti, ki ga obkroža in do katere venomer ohranja občudujoče zanimanje in veselje. Hermann je zaključil večer prav z eno izmed Orellijevih izjemnih izjav: »Preteklosti se moramo spominjati, a hkrati moramo živeti sedanjost.«
