Nedolžnost kamaleonskega režiserja

datum: 28.11.2015

kategorija: novice

"Fotograf ima na razpolago 30 posnetkov filmskega traku; jaz pa jih lahko naredim 25 na sekundo,“ tako je Villi Hermann povzel razliko med delom fotografa in tistega, ki snema filme. To je bil koncept, ki ga je razvil  tekom sobotnega srečanja v Izoli, petega dne festivala Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2015.
 

Dan se je začel dobesedno na meji, kjer sta švicarski režiser in soproga obiskala Trg Evrope, skupni trg obeh Goric, od koder je filmska karavana nadaljevala svojo pot do slovenske obale, kjer se je odvil omenjeni pogovor v Manziolovi palači pred večerno projekcijo enega redkih igranih Hermannovih filmov Nedolžnost. V pogovoru je režiser govoril o svojem odnosu do snemanja igranih in dokumentarnih filmov: »Tudi v mojih dokumentarnih filmih ne delam razlike glede zahtevnih tehničnih kadrov, saj si za določene posnetke v dokumentarcih vzamem tudi dva dni časa, ker želim, da gledalec čim bolje spozna in začuti nastopajoče in določene situacije v filmu.« O Hermannovi filozofiji je govorila tudi filmska kritičarka Beatrice Fiorentino, ki je skupaj z Nives Zudič Antonič, predstavnico italijanske manjšine v Izoli, povezovala pogovor z nagrajencem: »Hermannova režije je kamaleonska, spreminja se glede na karakter in osebnost posameznih nastopajočih vključenih v določenih projektih« Na to je režiser dodal: »Tako je tudi v filmu Nedolžnost, kjer sem fotografijo in scenske elemente uporabil zato, da sem lahko izpostavil sensibilnost glavnega lika, učiteljice. Veliko je tudi rdeče barve, ki sem jo uporabil kot simbol trasgresije; glavno igralko, Enrico Mario Modugno, sem zaradi simbolnega poistovetenja z vlogo celo prosil, da si nadane rdeče spodnje perilo, ki ga sicer v filmu ni bilo videti... Na splošno črpam inspiracijo za svetlobo v mojih filmih iz slik, fotografij in drugih filmov.“
 

Producentska pot filma, ki smo si ga ogledali v izolskem Art Kinu Odeon, je čisto svoje poglavje idealne knjige produkcije ticinskega filma: »Po uspehu, ki ga je požel film Matlosa, sem bil mislil, da bodo moji filmi bolj sprejeti, mislil sem posneti trilogijo po predlogi švicarskih literatov, ki pišejo v italijanskem jeziku o jezeru, kot nečem skupnem. Potencialne producente tematika žal ni zanimala, zato je ostal film Nedolžnost edini primer te vrste.« Fiorentinova je po uvodu v predvajani film izpostavila: »Poglavje, navidezno drugačno od ostalega Hermannovega opusa, še vedno povzema hermanovski „tipični“ stil režiserja meje, kot ga filmska kritika največkrat označuje, v nocojšnjem filmu gre za mejo med najstništvom in dobo odraslosti, med osebnim in javnim.« Film Nedolžnost, po besedah Fiorentinove, v marsikaterem prehodu spominja na druge avtorje, v tem primeru Franca Giraldija in njegovega filma Un anno di scuola in glavnega ženskega lika, ali filma Dirittija Il vento fa il suo giro, z vrinkom nekega tujca v homogeno družbeno realnost.
 

Lik tujca oz. tujega, se bo znova pojavil v naslednjih dveh filmih, projeciranih danes v tržaškem Gledališču Miela: Matlosa in Bankomatt...