Med fotografijo in Far East, v Vidmu smo pozdravili Villija Hermanna
datum: 30.11.2015
kategorija: novice
“Ne bom vam razkril razloga, zakaj sem posnel ta film. To boste lahko sami odkrili v zadnjih petih minutah filma…” S tem stavkom je Villi Hermann vzbudil radovednost pri gledalcih, ki so bili prisotni na zadnjem dogodku letošnje Nagrade Darko Bratina. V kinu Visionario smo zavrteli film Gotthard Schuh. Una visione sensuale del mondo, ki ga je režiser posvetil fotoreporterju iz začetka 20. stoletja in tako ponovno pokazal pozornost do fotografije, ki zanj predstavlja most med spominom na preteklost in sedanjost. In ravno v tem mostu se skriva razlog, ki ga ni razkril gledalcem v začetnem pogovoru. Sam pravi: “Pred leti sem v svojem rojstnem kraju našel čudovite portrete. Razkrili so mi, da je fotografije posnel Schuh in tako sem spoznal, da je fotograf živel ob moji hiši v 50 letih in v zahvalo za sodelovanje je te fotografije podaril ljudem.”
Dokumentarni film nam razkrije preteklost fotografa v obdobju, ko se še ni ukvarjal s fotografijo in je preživel skoraj eno leto v Singapurju, Javi in Baliju, saj se je želel oddaljiti od grozot, ki so zaznamovale evropsko zgodovino med drugo svetovno vojno. Protagonist je iskal svoja nebesa, kar je danes v bistvu nemogoče, kot je sam izjavil režiser, saj so se balijski tradicionalni religiozni plesi spremenili v preproste nastope za turiste. To je le primer tega, kar se danes dogaja v družbi. Razlike so se razblinile in razdalje so se skrajšale. Hermann je prikazal te posledice v zadnjem kadru filma, v katerem se indonezijska pokrajina preliva v domače kraje v Malcantonu: “Bila so drevesa – tudi pri nas zasledimo palme – in opazil sem, da celo ograje so bile enake tamkajšnjim.” Film je prežet z občutkom pomanjkanja orientacije: “V film sem vključil nekaj Schuhovih fotografij, ki jih ni posnel samo v Indoneziji in nisem upošteval kronološkega zaporedja. Prepustil sem se sporočilnosti vsake podobe...”
O svojem rojstnem kraju pravi, da je zemlja emigrantov. V 70. letih 19. stoletja so zgradili predor v San Gottardu. Tičinski kmetje pa niso želeli opustiti svojega dela in se spremeniti v delovno silo tega gradbišča, raje so se odločili za premik. Preselili so se v druge kraje, nekateri so obogateli v Kaliforniji, drugi so našli svojo pot v Franciji… Njegova družina po mamini strani se je nato vrnila iz Francije v rojstni kraj in kasneje so se premaknili v nemški del Švice, kjer je cvetela tekstilna industrija. V tem času je njegova mama spoznala njegovega očeta”. S svojo osebno zgodbo je režiser še enkrat potrdil, da je prehajanje meje vpisano v njeogvem DNKju.
Z družinsko zgodbo se tako Villi Hermann poslavlja od naših krajev z željo, da bi se ponovno vrnil z novim filmom, ki ga že pripravlja. Z nami je preživel zelo pestre dni in spoznal drugo obmejno realnost, ki je v svojem bistvu zelo podobna njegovi švicarsko-italijanski zgodbi.
