PETER METTLER: RADIKALIZIRANI CINEAST, PRAVZAPRAV TERORIST

datum: 09.10.2018

kategorija: novice

 

Upal bi si reči, da je Peter Mettler eden tistih filmskih ustvarjalcev, ki ga iz tega ali onega razloga – morda zaradi njegovih tehtnih premislekov sodobne družbe in njenih obsesij, ali pa zaradi njegovega kontinuiranega razčlenjevanja vloge, ki jo tehnologija odigra v ustvarjalnem procesu in na različnih ravneh našega življenja; zaradi njegovega domiselnega in prodornega vpletanja in prepletanja lastnega ustvarjalnega procesa na področju filma z drugimi umetniškimi disciplinami in teh mediji, ali pa preprosto zaradi številnih znanih ustvarjalcev (od glasbenika Freda Fritha do gledališčnika Roberta Lepaga), ki jih je povabil k sodelovanju; in zakaj ne, zaradi njegove skoraj čudaške obsedenosti z znanostjo in temeljnimi vprašanji, ki jih odpira, oziroma preprostega dejstva, da je Mettler resnično svojski, skoraj ekscesni in do zadnjega diha nekonvencionalni filmski ustvarjalec – poznajo resnično mnogi (no, vsaj slišali so zanj), zares prepoznajo pa nasprotno le sila redki.

V skoraj štirih desetletjih svoje filmske kariere je namreč ustvaril divje raznolik in čudovito raznovrsten opus, ki je nenazadnje tudi količinsko impozanten. Te, sprva morda sploh ne tako zelo, predvsem pa ne intuitivno, neposredno razvidne značilnosti celote njegovih del, se v njeni pravi razsežnosti zavemo šele takrat, ko na Mettlerjev opus pogledamo skozi prizmo njegove morda celo ključne in prelomne odločitve: da v imenu popolne ustvarjalne svobode skozi celotno kariero brezkompromisno vztraja pri delovanju zunaj institucionalnih produkcijskih okvirjev. Mettler se je torej zavestno odločil za realno težje, bolj nepredvidljive in zahtevnejše produkcijske pogoje. In ko se, upoštevajoč to spoznanje, znova obrnemo k celoti njegovih stvaritev, bomo v njej nenadoma ugledali nekaj, česar ob danih dejstvih in vedenjih tam resnično ne bi pričakovali: osupnila nas bo namreč kontinuiteta, s katero je Mettler ustvarjal kljub ne najbolj naklonjenim produkcijskim pogojem, ter njegova skoraj stahanovska učinkovitost pri realizaciji, udejanjanju lastnih idej in vizij.

Očitno je torej, da v njegovem ustvarjalnem procesu produkcijski pogoji še zdaleč nimajo tako odločujoče vloge, kot jo imajo pri nekaterih drugih, sploh ne tako zelo osamljenih ustvarjalcih. Zato ne preseneča, da se jim je tako zlahka in na videz kar nepovratno odrekel. Šlo je torej za “izgubo”, ki je Mettler očitno še občutil ni in ki ga je nato obdarila s sicer zgolj eno, a ključno in temeljno sestavino ter mu omogočila izpolniti tisto, kar ni težko prepoznati kot edini absolutno nespregledljivi pogoj njegovega ustvarjalnega procesa: delovati pod pogoji in v duhu absolutne ustvarjalne svobode, ki jo omogoči prav izbris vseh zunanjih zahtev, pričakovanj in imperativov, teh rednih spremljevalcev ustvarjanja v okvirih institucionalne produkcije.

 

 

Posredne in neposredne posledice te Mettlerjeve odločitve, pravzaprav skoraj manifestne opredelitve za delovanje v pogojih popolne ustvarjalne svobode, so vidne v vseh porah njegovega opusa in v vsaki posamezni stvaritvi, na vseh ravneh in v vseh fazah njegovega ustvarjalnega procesa, nenazadnje pa tudi v številnih plasteh njegovega intimnega odnosa s filmov ter njegovih razmišljanj o samem mediju filma in o njegovih izraznih sredstvih. V vsej svoji silovitosti in dramatičnosti se te na primer izrazijo že na ravni formalne zasnove njegovih del. Tako se bo osebi, ki se odloči narediti prvi korak v smeri spoznavanja njegovega dela, ob preletu njegovega opusa sprva, na tisti res prvi in zato površni ter hkrati še vse preveč oddaljeni pogled, zazdelo, da bi lahko njegova dela s preprosto ločitvijo dokumentarnih in igranih filmov razdelil v dve smiselno zaokroženi skupini. No, ta oseba bi seveda zelo kmalu – ob le malce bolj pozornem pogledu – dojela, kako nepričakovano izstopajoče so razsežnosti njenega greha. Vsako posamezno Mettlerjevo delo je namreč ali temeljno ali komaj opazno, pa vendarle neizbrisno drugačno od vseh ostalih.

A bodimo konkretni in zakopljimo v grmado njegovih stvaritev. Tu bomo našli skoraj klasične (Picture of Light), a tudi skrajno eksperimentalne dokumentarce (Petropolis); igrane celovečerne eksperimente, ki skozi prizmo obravnave problema zasvojenosti s heroinom zastavljajo vprašanja o naravi in o ravneh percepcije, o naši intimni in družbeni identiteti ter o morebitnem pojavu zavesti pri tisti tehnologiji, ki nam omogoča pripovedovati s podobami (njegov celovečerni prvenec, film Scissere, ki se je v zgodovino vpisal kot prvo študentsko delo, ki so ga vključili v uradni program festivala v Torontu); svojske, formalno povsem osvobojene priredbe gledaliških komadov, v katerih upodobi in razmišlja o dramatičnem trčenju zgodovine, kulture in človeške želje (Tectonic Plates); družbeno politično nastrojene, skoraj aktivistične dokumentarce o aktualnih problemih s področja ekologije (znova Petropolis); nenazadnje pa tudi težko opredeljiva dela, v katerih razvija hardcore filozofska prevpraševanja o presečišču živalskega in človeškega sveta (njegovo trenutno zadnje delo, Becoming Animal).

 

Še pred nekaj dnevi sem se imel celo za relativno dobrega poznavalca Mettlerjevega dela. A nato sem se pričel počasi in postopno, a tudi nezaustavljivo, z vsakim novim približanjem, z odkrivanjem osupljivo številnih lis, za katerimi so se skrivali meni povsem neznani predeli njegove ustvarjalnosti, vse bolj jasno zavedati, da sem do sedaj bolj ali manj uspešno le blefiral. Zdaj pa zmedeno stojim na robu te globoke jame, njegovega opusa, in se sprašujem, če so priprave in kovanje strategije odkrivanja ob tej nekonvencionalni, na trenutke skrajni, a vedno sijajni zbirki filmskih podob, zgodb in razmišljanj, sploh še smiselne, saj se te s svojo dušo in telesom tako neprisiljeno in samoumevno izmikajo vsakršni kategorizaciji in sistematizaciji, da se zdi še najbolj smiselno in praktično vanjo preprosto pognati.

Peter Mettler, ta sicer v Kanadi rojeni filmski ustvarjalec – kjer ga imajo (ob kolegu in sodelavcu A. Egoyanu, B. McDonaldu in drugih) za enega najpomembnejših in najbolj svojskih predstavnikov v 80. letih, v Ontariu porojenega novega, t. i. kritičnega vala kanadskih cineastov –, ki pa nikoli ne pozabi opozoriti, kako globok vpliv na njegovo ustvarjanje je imela in še ima njegova druga domovina, Švica, rodna dežela njegovih staršev (ob tem velja dodati, da si ga obe deželi glasno in odločno lastita kot svojega: nejasno je le to, ali si ga občasno podajata iz rok v roke ali pa si je ena prilastila njegovo srce, druga pa njegove živahne nevrončke), skratka ustvarjalec, ki ustvarja razpet med dvema domoma in dvema domovinama, zaradi česar je nujnost soočenja z mejami in razmejitvami ponotranjil, postavil v središče svojega intimnega in ustvarjalnega sveta, premagovanje teh pa dvignil na raven osebnega poslanstva in hkrati ustvarjalnega creda, je gotovo popolna izbira za dobitnika nagrade Darko Bratina 2018.

 

Denis Valič