Prijatelja, ki sta prispevala k našemu svetu podob

datum: 05.12.2020

kategorija: novice

Primorski dnevnik, Petek, 4. decembra 2020

 

 

GORICA - S Francom sva se začela srečevati v času priprav na Hommage, poklon njegovemu filmskemu opusu, ki se je spomladi leta 1994 odvrtel na 9. Film video monitorju v Gorici, vsakoletnem pregledu slovenskega avdiovizualnega ustvarjanja v organizaciji Kinoatljeja. Istega leta je bil na programu prav tam tudi Doričin film Maša za Lojzeta Bratuža v režiji Marjana Frankoviča.

Dorica in Franco sta se sedaj tiho umaknila, a za njima ostaja vidna sled v našem imaginariju Slovencev v Italiji, v svetu naših predstav in podob, ki presega vse informacije o njunem življenju in delu. Kot vsi ustvarjalci sta porazdelila med nas del svojih izkušenj, raziskav, zgodb, tako resničnih kot namišljenih, ki odslej živijo v nas in se bodo obnavljale, rasle in se razširjale ob novih in ponovnih ogledih njunih del. Kot je Dorica oživila v kolektivnem spominu aleksandrinke in njihove usode prezrtih dojilj, oskrbnic tujih, oddaljenih, bogatih otrok ter hkrati razkrila njihovo domačo dramo in eksistencialno tragičnost, je Franco z ekranizacijo Stuparichevega Un anno di scuola, tistega ključnega šolskega leta 1913, ujel in priklical Trst pred prvim pokopom Evrope. V televizijskem filmu nastopa tudi vrsta slovenskih igralcev tržaškega gledališča in slikar Avgust Černigoj.

Ko je bila že v pokoju, sem Dorico srečeval v Gorici na naših filmskih večerih, poimenovanih s sklopom »GoricaKinema«, in na drugih prireditvah. Zadnjič sem jo menda obiskal na domu, zgovorno naslonjenem na »zunanjo« stran slovensko-italijanske državne meje v ulici Cravos. In prav taka je bila tudi drža vsega njenega dokumentarističnega poklica, ki je bil povečini v vlogi scenaristke oz. avtorice, kot so temu rekli na slovenski televiziji. Njen glavni namen je bil izslediti in ovrednotiti slovensko prisotnost, ki se je doma spremenila v odsotnost, jo ponovno priklicati v skupno zavest. Poiskati sledi tistih, ki jih je dom poslal v svet, ker jih ni mogel mogel več nahraniti ali zaščititi, tistih, ki so se borili za tujo domovino pa čeprav za lastno zemljo. Tako so se zvrstili na zaslonu njenih dokumentarcev že omenjene aleksandrinke, slovenski zamejci in zdomci, slovenski vojaki v italijanski (za nas okupacijski) vojski, padli pod Avstro-Ogrsko, kjer je Slovan, kot vemo, sedel le na lesenem stolčku. To je delala s predanostjo, odprtostjo duha in predvsem veliko ljubeznijo, kar pa ne pomeni, da je bila prizanesljiva. Izvežbano novinarsko oko je bilo vajeno strogega in analitičnega pogleda, a čustvo jo je kljub vsemu vedno prevzelo in naredilo, da so njena pričevanja zanihala v globoki humanosti in duhu človeške sprave.

Franco se je v svojem drugem kratkem filmu, Kras (1960), ki se je žal verjetno izgubil, tudi zavzemal za pomiritev med Slovenci in Italijani in s tem otvoril eno temo svojega navdiha, mimo italijanske igrane produkcije, ki mu je dala vsedržavni sloves. Bil je rojen leta 1931 v Komnu na Krasu Barkovljanki, učiteljici po priimku Ščuka-Lucci, in tržaškemu učitelju italijansko-istrskega porekla, a slovenščine se v resnici ni naučil, kot se je pozneje hrvaščine. Kinoatelje in Občina Komen sta ga tja povabila dve leti po podelitvi nagrade Darko Bratina let 2011 na srečanje. Ganjen je bil nad natrpano dvorano, kjer so se gnetli predvsem (tedaj že priletni) učenci njegove matere. V Komen se je po letih »ciganstva« po italijanskem imperiju in očetovi smrti spet vrnil v štiridesetih in tam doživel nemško okupacijo ter požig vasi. Postal je kurir za slovenske partizane.

V Trstu, njegovem drugem velikem navdihu, pa Franco posname dokumentarno serijo o travmi informbiroja Trst 1948, gradivo za razmislek tržaškim komunistom in seveda sebi. Njegov programski sklep mehke misli pa je film La frontiera, v katerem pojem meje razširi svoj prostor in čas. Ob prvih poskusih upora do oblasti mlad častnik Mussolinijeve vojske začuti v sebi nelagodje in nujo po solidarnosti preko katerihkoli meja.  

Vsi naši obrazi bodo nekoč zbledeli. Z dokumentaristko Nadjo Velušček se je Franco nekoč pogovarjal prav o tem: kakšno neskončnost skrivajo v sebi obrazi in še zdaleč niso niti malo dolgočasni, ko jih posnameš. Zato pa naj nas za vselej spremljajo v spominih.

 

Aleš Doktorič