Razstava projekta Vojna besed ali spoštljiva tišina?
datum: 30.04.2021
kategorija: dogodki
Razstava del dijakov, vključenih v projekt.
Dela dijakov Slovenskega licejskega pola v Gorici, ki so sodelovali na delavnicah Kinoateljejevega projekta Vojna besed ali spoštljiva tišina?
Vojna besed ali spoštljiva tišina? je zadnji v seriji vzgojno-izobraževalnih projektov, s katerimi Kinoatelje raziskuje inovativne pristope učenja. Rdeča nit je spoznavanje preteklosti in razumevanje sedanjosti. Projekt je bil zasnovan z željo, da mladim »dedičem« neke preteklosti ponudi orodja za raziskovanje naše burne »zapuščine« 20. stoletja, obdobja med obema vojnama, ki ga zaznamuje fašizem in z njim vžgane rane v odnos med Slovenci in Italijani. Če pa se o tem učimo s pomočjo umetnosti, na primer skozi medij filma, je učenje veliko bolj zanimivo in doživeto in omogoča lažje osvajanje novih znanj. Medpredmetno povezovanje zgodovine, etike, državljanske vzgoje, filozofije, umetnosti, slovenskega jezika in še drugega, je dobro izhodišče za krepitev kritičnega premišljevanja in posledično klesanja lastnega mnenja. V ustvarjalnih delavnicah, ki so potekale na daljavo, so dijaki pod budnim očesom mentorjev pridobivali praktična znanja in se učili o zgodovini tudi skozi umetnost.
Več o samem projektu in nastalih avdiovizualnih zapisih.
Vabljenji k branju člankov, ki so jih pripravili dijaki za časopisa Primorski dnevnik in Novi glas.
DELAVNICA IZDELOVANJA VINJET
Delavnico sta vodila Leo Černic in Mateja Zorn
Agatha Možina
Carol Radivo
Giulia Sartori
Sanja Volčič
Sara Cingolani
FOTOGRAFSKA DELAVNICA
Delavnico sta vodila Urban Košir in Mateja Zorn
»Če ne vprašaš, ne boš nikoli zagotovo vedel, in če ne boš nikoli vedel,
tvoja glava ne bo nikoli prenehala razmišljati.
Boli, če preveč razmišljaš.
Boli tako močno, da te lahko pokonča.«
Kakšen je smisel molka?
Včasih je lažje, vendar ne pomeni, da majn boli.
Vsakič, ko me vidiš, me gledaš s sovraštvom, nespoštljivo ali preprosto ravnodušno.
Jaz pa ne vem, zakaj, ne vem, kaj sem ti storil, da me tako gledaš.
Nikoli mi nisi povedal, da me ne prenašaš, da me ne moreš videti.
Torej zakaj?
Na tej točki ne vem, ali je to samo moj občutek ali je to res, vendar me ta vprašanja ubijajo.
»Zakaj?«
»Kje sem zgrešil?«
»Me sovražiš, ali se to samo moj občutek?«
»Zakaj mi nočeš povedati?«
»Če ne vprašaš, ne boš nikoli zagotovo vedel, in če ne boš nikoli vedel, tvoja glava ne bo nikoli prenehala razmišljati.
Boli, če preveč razmišljaš.
Boli tako močno, da te (lahko) pokonča.«
Včasih je bolje utrpeti udarec, kot popoln nič, vendar sedaj so vsi oviti v tišino, in tudi fant z najmočnejšim značajem je prenehal govoriti, in medtem ko z glavo slonim na mizi, si ponavljam, da nisem to … Nisem vse to, toda v čem je smisel, da si to ponavljam, če tukaj ni nikogar, da bi mu to dokazala.
Želim si, da bi se vse to čimprej končalo …
»Oprosti.«
Je lahko dovolj, da oprostimo osebi, ki te je močno prizadela?
Zelo verjetno je odgovor »ne«, vendar morda lahko začne v trenutku, ko ti vsak dan ponavlja, vendar nima besed, z majhnimi gestami.
V čem je smisel, da molčimo?
Če bi to storil, ti jaz ne bi nikoli odpustila.
Foto in besedilo: Anna Michelon
Nikoli nisem bila pozorna na vsa zgodovinska dejstva moje družine.
Tista, ki drži fotografijo, je moja babica.
Na sliki je njen oče.
Kot mladenič je bil član fašistične stranke, čeprav je bil pol Hrvat in je otroštvo preživel prav v tej državi, kjer se je rodila tudi moja babica.
Moja babica se je rodila v Pazinu in čez nekaj let so prišli Nemci.
V mesto so vstopili s streljanjem.
Vedeli so, da so v tem mesu partizani. Cilj je bil njihov poboj.
Vendar ni bilo res.
Vsi niso bili partizani.
Neki fant se je ob prihodu vojakov nagnil čez okno. Ta fant je bil fašist. Odprl je okno, ker je želel proslaviti prihod tistih, ki jih je videl kot zaveznike.
Videl jih je v tej luči, tudi oni so videli njega, a kot sovražnika.
Tistega dne je fant umrl. Ustrelili so ga.
Veliko ljudi so pridržali samo zato, ker so hodili po ulici.
Vse so želeli pripreti in jih nato deportirati.
Med temi nesrečniki je bila tudi tista gospa, ki je imela ime, a moja babica jo je klicala mama.
Nameravali so jo strpati v zapor, toda moj praded je nemškemu vojaku uspel razložiti, da je bil fašistični častnik in da je to njegova žena, zato so jo spustili.
Vse, ki so stopili v tisto stavbo, pa ni doletela ista usoda.
Danes sem tukaj zaradi fašističnega častnika.
Moja babica se je rodila v Pazinu, a jo je mama še kot otroka skupaj s sestro odpeljala v Italijo.
Moja babica, moja teta in moja prababica imajo imena, zgodovina pa jih imenuje »izgnanci«.
Italijanski izgnanci, ki so po zmagi komunizma pobegnili s Hrvaške zaradi strahu pred preganjanjem.
Moja babica je bila zelo mlada, ko je njen oče umrl.
Morda je končal na enem od tistih krajev, ki jih zgodovina imenuje fojba, vendar tega ne bomo nikdar izvedeli.
Moja babica je bila majhna, ko je umrl, zato nanj nima veliko spominov, vendar vedno pravi, da so ga prijatelji imeli za zelo prijazno osebo in nikoli kot nespoštljivega do tistih, ki niso delili njegovih političnih pogledov.
Moja babica ima ime, toda zgodovina jo imenuje »vojna sirota« in ima očeta, četudi je bil fašist, je bil še vedno oče. Oče je nepogrešljiv v hčerinem življenju.
Nikoli nisem bila pozorna na vsa zgodovinska dejstva moje družine.
Tudi tista, ki piše, je moja babica.
Babica, ki nosi isto ime kot jaz.
Ona je del tiste skupine ljudi, ki si še danes pravimo slovenska manjšina.
Njeni starši so imeli priimek, a fašizem se je odločil, da ta priimek ni več v redu.
Njeni starši so se pisali Lukežič, potem pa so se morali naučiti imenovati se Lucchesi.
Priimek, ki ni tvoj, bo danes to postal.
Priimek, ki te ne predstavlja, te bo od danes predstavljal.
To ni njen priimek, a se še danes podpisuje tako.
To ni njihov priimek, vendar se mnogi še danes podpisujejo brez šumnikov ali s povsem drugačnim priimkom, kot v primeru moje babice.
Zgodovina ji je skušala odvzeti identiteto.
Zgodovina ... Vojna je vsem nekaj odvzela.
Kulturno identiteto, možnost odraščanja ob igri z očetom.
Med seboj smo si povzročili veliko bolečine, ali bi lahko sedaj s tem prenehali tudi pri majhnih dejanjih?
Foto in besedilo: Anna Michelon
Veliko stvari hočem izreči. Molčati moram. Morda je najbolje.
Foto: Beatrice Devetak
Narava pokriva brazgotine vojne.
Foto: Jasna Brecelj
Vojak sem in to na Soški fronti. Tu sem samo številka in to že toliko časa, da nima smisla, da se trudim spomniti, kdaj sem to postal. Zapustili so me vsi življenjski občutki sreče in veselja. Ostala je samo praznina, strah in adrenalin. Ne vem, kaj bo z mano. Edino, kar še vem je, da moram teči. Stalno tečem: v napad iz jarka ali v umik nazaj vanj. Tečem za preživetje, za življenje, ker je to edina vrednota, ki mi je še ostala.
Foto in besedilo: Makrina Quinzi
VIDEO DELAVNICA
Delavnico sta vodila Urban Košir in Mateja Zorn
Video: Luka Pahor
Video: Mila Clapiz
ARHIVSKE RAZISKAVE
Delavnico je vodil Boštjan Cigoj
POEZIJE DIJAKOV
Aktivnosti projekta in ogledi filmov so bili za nekatere dijake vir navdiha pri prelivanju svojih občutkov v verze.
DRUGE RISBE, NASTALE TEKOM PROJEKTA
Agatha Možina
Agatha Možina
Ervin Hladnik Milharčič
Carol Radivo
Giulia Terrana
Mila Clapiz
Portret Ervina Hladnika Milharčiča
Beatrice Devetak
Sanja Volčič
Virginia Bonato
