Voščilo
datum: 20.12.2024
kategorija: novice
Srečno 2025!
V letu 2024 smo pletli sanje in gradili mostove, da bi vas lahko v letu 2025 povabili v somestje Nove Gorice in Gorice, kjer bomo skupaj razpirali filmske svetove Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Film naj bo korak, ki vodi čez meje in obzorja, utrip, ki veže različne poglede, ali pa tista tišina, v kateri se rojevajo najglasnejše zgodbe.
Vesele praznike v družbi najdražjih in srečno novo leto!
Ekipa Kinoateljeja
_________________________
Na »laični« strani praznika
Če so predvajali Bambija, je očitno nastopil čas božiča.
Denimo pred pol stoletja, ko so za božič z vogalnih zidov izginili plakati za Grenki riž s Silvano Mangano v kratkih črnih hlačah, namesto njih pa se je pojavil živobarvni gozd Walta Disneyja. Lahko si mislite, da je bil živobarvni gozd nam otrokom precej bolj všeč, zato smo komaj čakali na dan ogleda. Toda vsi smo imeli kakšno dobro podkovano teto, ki nam je pojasnila, da v prvih dneh nikakor ne kaže iti v kino, saj bo preveč ljudi. Bolje, da počakamo, torej. Ob božiču je bil kino še najbolj podoben cerkvi: obiskovali so ga tudi tisti, ki sicer nikoli niso stopili vanj. Cele družine so se po predolgem kosilu v naglici odvalile vanj, pa kljub temu zamudile začetek in komaj še našle proste sedeže tik pod platnom: sorodniki so se stisnili na svoja mesta, si spodvili plašče v naročje, napeli vratove ter družno in stežka začeli prebavljati.
Božič je bil čas, ko kino ni več ponujal individualnega užitka ali srečanja z vrstniki, temveč je postal prostor skupnega družinskega dogodka, čeprav so ga nekateri člani doživljali z odporom. To ni bil čas za podoživljanje pustolovščin in strasti: nasilje in bitke so izginili s platen. Koledar je narekoval povratek k pozitivnim čustvom.
Ob božiču praviloma izgine ponudba za izbirčne, vzdušje pa se poenoti. Vsi k maši, vsi v kino.
Biser, ki se pri tej potrošniški strategiji najsvetleje sveti, je že sedemdeset let Walt Disney: ob vsakem božiču nov risani film, ki ga že vnaprej napovedujejo s stripi, tiskom in spominki. Bambi je tako prišel na platna leta 1949; sledili so Ostržek, Sneguljčica, Slonček Dumbo, Peter Pan in drugi naslovi, polovljeni iz otroške književnosti z vseh celin. Da bi bila mera polna, so filmske popoldneve uvajali z dokumentarci o naravi, ki so bili že sami po sebi sijajni: šlo je za serijo s krovnim naslovom Čudesa narave, med najbolj znanimi naslovi pa omenimo Dolino bobrov, Živo puščavo in Veliko prerijo.
Italijanska kinematografija že lep čas vsako leto ob božiču speče nov film neuničljivih bratov Vanzina, ki se še vedno nista iztrošila. Cikel seveda nosi naslov Božične počitnice (Vacanze di Natale). Naslovu vsako leto dodata tekočo letnico.
Toda številni med nami še vedno zdihujemo za Bambijem Walta Disneyja. Zaradi čakanja na dan, ko v kinu ne bo gneče, smo ga namreč vedno znova zamudili.
str. 127
Pričujoči esej je zapisal kritik in publicist Sandro Scandolara v knjigi Naš vsakdanji kino. To dragoceno delo, ki bo že v začetku febraurja, v času Evropske prestolnice kulture GO! 2025 prvič na voljo tudi slovenskemu bralcu, in to v dvojezični slovensko-italijanski izdaji, predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju filmske dediščine in širšega kulturnega spomina goriškega prostora.
