Nagrada skozi čas 2016: ŽELIMIR ŽILNIK

Torek, 15. november 2016

Hiša filma - Palazzo del cinema, Kinemax, GORICA

Spremljevalni festivalski večeri z nagrajenci naslovljeni "Nagrada skozi čas" so namenjeni prejemnikom Nagrade Darko Bratina. Poklon viziji, ki jo podeljujemo v sklopu istoimenskega monografskega filmskega festivala. Na omenjenih družabno-filmskih dogodkih projeciramo filme s katerimi so bili nagrajeni, kot tudi njihova najnovejša dela. Druženje z nagrajenci načrtujemo tudi v naslednjih edicijah festivala, ko bomo v naš prostor ponovno pripeljali dosedanje nagrajence in predstavili njihova zadnja dela.

 

ŽELIMIR ŽILNIK, prejemnik Nagrade Darko Bratina. Poklon viziji 2006
 

60. in zgodnja 70. leta dvajsetega stoletja so v zgodovino jugoslovanskega filma zapisala eno njegovih najveličastnejših poglavij. Takrat se je namreč skozi dela avtorjev, kot so bili Živojin Pavlović, Aleksandar Petrović, Dušan Makavejev, Karpo Ačimović Godina, Lazar Stojanović, Vojislav Kokan Rakonjac, Bato Čengić, Jovan Jovanović in drugi rodil tako imenovani novi jugoslovanski film oziroma tisti kontroverzni črni val, ki je kazal povsem drugačno, občutno bolj surovo, neolepšano podobo takratna jugoslovanske družbene stvarnosti, zaradi česar so se ga tedanje jugoslovanske oblasti hudo bale in ga tudi neusmiljeno sodno preganjale. No, danes je črni val le še zgodovinsko dejstvo, nenazadnje tudi zato, ker velika večina tedanjih ustvarjalcev že kar nekaj časa ne ustvarja več. Pa vendar se tu moramo popraviti – velika večina, a nikakor ne vsi. Kot svojski madež, nekakšna motnja v lepem zgodovinskem spominu, iz tega niza velikih zgodovinskih imen izstopa tisto Želimirja Žilnika, slabega dečka srbskega filma, ki je še danes, pri svojih 74. letih, nič manj živahen in (pre)drzen kot je bil takrat, konec 60. let, ko je črni val dosegel svoj vrhunec. A kdor vsaj približno pozna Žilnika, se temu ne čudi. Ve namreč, da njegove silovite ustvarjalnosti – ki jo v prvi vrsti črpa iz prepričanja, da tisto, kar je pri filmu pomembno, ni avtorstvo oziroma tista tako opevana avtorska poetika, pač pa nasprotno, avtorjeva drža in njegova dejanja, dejstvo, da mora cineast svoj film zasnovati kot svojski družbeni ali politični akt, gesto, dejanje – niso ustavila niti s politično tragičnostjo in ekonomskim razsulom zaznamovana 90. leta. Obdobje torej, ko sta imela zaostreni ekonomski položaj in družbeno-politična negotovost (da tiste nore balkanske morije, med katero je brat streljal v brata, niti ne omenjamo) tako uničujoč vpliv na filmsko produkcijo nekdanjih jugoslovanskih republik, da je bila ta ponekod celo za nekaj časa povsem prekinjena (vsaj kar se tiče celovečernih del). Žilnik pa se je celo v tem obdobju (ali pa morda prav zaradi tega), torej v desetletju do preloma stoletja, ponašal s titulo najbolj dejavnega cineasta s področja nekdanje Jugoslavije.

Kot neodvisni cineast, ki je vseskozi deloval izven ali vsaj na skrajni margini uradne kinematografije, je bil namreč navajen ustvarjati v skrajno omejenih in skromnih produkcijskih pogojih. Tako se je na »novo realnost«, ki je zavladala v novonastalih državah, kmalu povsem navadil in se ji osupljivo dobro prilagodil.

Denis Valič, filmski kritik

 

 

Torek, 15. november 2016

Hiša filma - Palazzo del cinema, Kinemax, Travnik 41, GORICA,
 

vstop prost.



18.00  ENA ŽENSKA, ENO STOLETJE (Srbija, 2011)
 

Jedna žena - jedan vjek (Srbija, 2011)
scenarij in režija Želimir Žilnik
fotografija Miodrag Milošević
montaža Vuk Vukmirović
risba in animacija Aleksandar Rot i Aleksandar Ilić
zvok/sound Filip Vlatković
nastopajo Dragica Vitolović Srzentić, Ljiljana Djakonović, Dražen Vitolović, Dario Vitolović, Ondina Vitolović, Davor Lukas, Djulijano Vivoda, Marsel Žigante, Ines Akvavita, Ivanka Bošnjak, Josip Petranović
producentka Sarita Matijević
produkcija Playground produkcija, 2011
dolžina 110'
 

Žilnikov dokumentarni film Ena ženska – eno stoletje je morda res eno njegovih manj znanih del iz zadnjega obdobja in na prvi pogled se zdi celo še najmanj »žilnikovsko«. A ko si ga pobliže ogledamo, lahko ugotovimo, da Žilnik v njem le nadaljuje tisto, kar je že prej zastavil. Ta dokumentarec je namreč portret izjemne posameznice, 99-letne Hrvatice Dragice Srzentić, prek katerega pa nam Žilnik prav tako ponudi vpogled v družbene razmere pred in povojne Jugoslavije. Dragica je bila namreč ena ključnih intelektualnih osebnosti tistega časa in ena prvih bork za enakopravnost žensk, nenazadnje pa tudi tista članica jugoslovanske komunistične partije, ki je na začetku 50. let v Moskvo, k Stalinu, odnesla razvpiti Titov »ne« (kot odgovor na Stalinovo vabilo, naj se tudi Jugoslavija pridruži vzhodnemu bloku. Tako ne preseneča, da nas Žilnik preko njene osebne zgodovine seznanja tudi z nekaterimi izmed najpomembnejših poglavij jugoslovanske zgodovine. A ker se je Žilnik odločil, da v skladu s svojim kredom besedo prepusti njej sami in ker o njeni zgodbi uradna zgodovina skorajda ni govorila, je imel po snemanju v rokah imel le njen neskončni monolog, ki ga je moral nekako razčleniti in poživiti. Žilnik to udejanji z vpeljavo risb, animacij ter nenazadnje tudi posnetkov z ruske televizije, ki služijo kot nekakšen komični odmik od resnosti teme, ki jo obravnava. Morda bi za zaključek lahko rekli, da dokumentarec Ena ženska – eno stoletje ni med vrhunci Žilnikovega filmskega ustvarjanja, a vendarle je v njem še vedno prepoznati tisto, za Žilnika tako značilno provokativno plat, prek katere nas izziva, da razmislimo o nekaterih vidikih zgodovine ali aktualnega družbenega trenutka.

 

 

 

 

20.30   DESTINACIJA SRBISTAN (Srbija, 2015)

doku-drama
režija Želimir Žilnik 
scenarij Želimir Žilnik 
fotografija Miodrag Milošević, Orfeas Skutelis 
glasba Meho Puzić, Gabriella Benak, Milan Nenin 
zvok/sound Filip Vlatković 
montaža Vuk Vukmirović 
nastopajo Stanley Akumbe, Mohamed Lee, Ibrahim Karabo, Duru Jelad
producentka Sarita Matijević 
produkcija Playground produkcija 
distribucija Playground produkcija
format DCP 
dolžina 94'
 

V doku-drami Destinacija Srbistan, ki jo je Žilnik snemal v letu 2014 na različnih lokacijah v Srbiji (Subotica, Sjenica, Tutin, Novi Pazar, Bogovađa, Banja Koviljača, Beograd in Novi Sad), sledimo ilegalnim priseljencem in prosilcem za azil, ki so iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda pobegnili pred vojno in revščino. Nastanjeni so v zbirnih centrih. Pot jih je zanesla v Srbijo, kjer so morali skozi kompliciran proces prilagajanja na novo družbeno okolje, sedaj pa želijo doseči »boljši jutri« na končni destinaciji – v eni izmed držav EU. Skozi usode posameznikov film razgrne družbeno-politični kontekst, v katerem se nahajajo migranti.

»Pred 25 leti se je na svetovni ravni pozivalo k spremembam, ki bi povrnile dostojanstvo in boljše življenje našim narodom. Sedaj je slika nasprotna. Grajenje zidov med državami zaradi beguncev ruši vse tisto, zaradi česar je bil porušen Berlinski zid. Vse tisto, v imenu česar so rušili Berlinski zid, je sedaj porušeno. Zid predstavlja konkreten primer, kako politiki pljunejo lastnemu narodu v obraz.« 
Želimir Žilnik