Helke Misselwitz, Nemčija
Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2022
MOTIVACIJA
Vznemirljivi filmski opus Helke Misselwitz deluje kot nekakšna kronika obdobja pred padcem berlinskega zidu in vsemu, kar je sledilo v življenju prebivalcev Nemške demokratične republike. Avtorica je dokumentirala ključne družbene in politične spremembe države, ki ne obstaja več. Njeni dokumentarni in igrani filmi kažejo redko toplino in skrb za vsakogar, ki se pojavi pred kamero. So humanistični eseji o življenju in ljubezni, hkrati pa govorijo o perečih vprašanjih prisotnosti meja, rasizmu, neenakosti žensk v socialističnem režimu, iskanju nacionalne identitete in zagatah delavskega razreda v kapitalistični družbi. V gibljive podobe ganljivo ujame krhkost in veličino človeka, ki se nenehno sooča s težo vsakdanjega življenja in bremeni zgodovine.
BIOGRAFIJA
Helke Misselwitz velja za eno najpomembnejših nemških dokumentaristk. Rodila se je 18. julija 1947 v Planitzu, nekdanjem mestu Nemške demokratične republike. Po končani srednji šoli se je najprej izučila za mizarko in fizioterapevtko, potem pa je skoraj desetletje, najprej kot asistentka režije in nato še kot režiserka, delala na vzhodnonemški televiziji.
Med letoma 1978 in 1982 je študirala režijo na Akademiji za film in televizijo v Potsdamu-Babelsbergu. Prošnjo Misselwitzove, da bi jo sprejeli v DEFA studio za igrane filme so zavrnili, zato je nekaj časa za DEFA studio za dokumentarne filme snemala kratke esejistične dokumentarce. V njih je večinoma raziskovala meje med sanjami in resničnostjo življenja v tedanji Nemški demokratični republiki (NDR).
Leta 1985 jo je režiser Heiner Carow sprejel na magistrski študij na vzhodnonemško Akademijo za umetnost. V tem času je Misselwitzova dokončala dokumentarni film »Winter adé« (Zbogom, zima, 1988), o različnih življenjskih usodah žensk v NDR, od devetdesetletnic do najstniških pankerskih upornic. S tem filmom je Misselwitzova začela dolgoletno sodelovanje s snemalcem Thomasom Plenertom. Kljub temu, da je bila »uradna« kritika do omenjenega filma zaradi njegove neizprosnosti do tedanjega družbeno-političnega sistema odklonilna, je požel velik uspeh tako pri kritikih kot gledalcih in na Festivalu dokumentarnega in animiranega filma v Leipzigu prejel nagrado srebrni golob. Ta dokumentarec je pomenil nadaljevanje njenega zanimanja za portretiranje žensk, ki se mu je zavezala že na začetku svoje ustvarjalne poti.
Med leti 1988 in 1999 je bila Misselwitzova zaposlena kot režiserka v studiu DEFA, kjer je realizirala različne projekte in posnela vrsto intimnih in pronicljivih portretov prebivalcev tedaj že razpadajoče države. Njeni najbolj znani deli iz tega obdobja sta »Who's Afraid of the Bogeyman« (Kdo se boji strašila), katerega zgodba govori o podjetju iz Berlina pod vodstvom ženske, ki trguje s premogom, in »Bulky Trash« (Kosovni odpadki) o punk glasbenikih, ki za inštrumente uporabljajo odpadke in star odpadni material.
Po združitvi obeh Nemčij je Misselwitzova ob ukinitvi studia DEFA ostala brez dela in skupaj s producentom Thomasom Wilkeningom ustanovila filmsko produkcijsko hišo, ki ja bila tudi ena prvih zasebnih filmskih produkcijskih podjetij v NDR. Leta 1992 je režirala svoj prvi igrani celovečerec »Herzsprung«, leta 1996 pa še »Little Angel«. Nadaljevala je s snemanjem dokumentarcev, med drugimi je posnela filma »Moja ljubezen, tvoja ljubezen« o ostarelih umetnikih, ki še zadnjič stopijo na oder, ter portretirala različne kraje, preganjanje od zgodovine. Helke Misselwitz je bila med letoma 1997 in 2014 profesorica režije na Filmuniversität Babelsberg in je članica Akademije za filmsko umetnost. Leta 2016 je prejela častno nagrado nemških filmskih kritikov. Živi v Berlinu in v bližini Rheinsberga.
IZBRANA FILMOGRAFIJA
2021:Die Frau des Dichters (The Poet's Wife)
2019: Helga Paris, Fotografin (Helga Paris, Photographer)
2004: Quartier der Illusionen (District of Illusions)
2000/2001: Fremde Oder
1995/1996: Engelchen (Little Angel)
1995/1996: Meine Liebe, Deine Liebe (My Love, Your Love)
1995: Leben - Ein Traum (Life: A Dream)
1995: Träume (Dreams)
1992: Herzsprung
1989-1991: Sperrmüll (Bulky Trash)
1989: Wer fürchtet sich vorm schwarzen Mann (Who’s Afraid of the Bogeyman)
1987/1988: Winter adé (After Winter Comes Spring)
1983/1988: Marx-Familie (The Marx Family)
1985: Tango-Traum (Tango Dream)
1984/1985: 35 Fotos (35 Photos)
1983/1984: Aktfotografie - z.B. Gundula Schulze (Nude Photography Gundula Schulze)
1984: Stilleben - Eine Reise zu den Dingen (Still Life - A Journey to Things)
1982: Die fidele Bäckerin
