Nicolas Philibert, Francija

MOTIVACIJA

V letu 2024 nagrado Darko Bratina prejme francoski režiser Nicolas Philibert za svoj filmski opus, v katerem zadnja štiri desetletja dokumentira osrednje paradigme, ki vrtijo sodobni svet: pohlep in moč ter norost in njeno drugo plat, lucidnost. Lucidnost kot vizijo. Medtem ko s svojo nevsiljivo kamero bedi v psihiatričnih bolnišnicah, snema orangutane za stekli živalskih vrtov ali se pogovarja z izprijenimi direktorji vodilnih multinacionalk, Nicolas kaže svet natančno takšen, kot smo mu ga zapustili trenutek pred tem. Ustanove, v katerih se znajde, odražajo ujetost sodobne družbe, razpirajo stanje stvari in razkrivajo najnežnejše in najtemnejše podrobnosti človekovega vedenja. Spreminja jih v mozaike, v obraze posameznikov in skupin ter jim daje pomene, ki gledalca neizbrisano zaznamujejo. Ponudi nam vizijo sveta, kjer se nenehno srečujeta odprtost dialoga in najbolj osvobojena drugačnost.

BIOGRAFIJA

Nicolas Philibert (1951) je francoski režiser in eden vodilnih dokumentaristov svoje generacije. Njegov oče je bil predavatelj filmske teorije, kar ga je kot mladeniča spodbudilo, da je že v mladosti obiskoval njegova predavanja in se navdušil za filmsko ustvarjanje. Po diplomi iz filozofije na univerzi v Grenoblu je začel filmsko kariero kot asistent režije pri režiserjih, kot sta René Allio in Alain Tanner. Prvi večji uspeh je dosegel s sodelovanjem pri dokumentarcu La Voix de son maître (1978), ki je zaradi politične cenzure sprožil val razprav.

Prepoznaven je po svojem nežnem, a poglobljenem pristopu k dokumentiranju različnih družbenih tematik. V filmu Le Pays des sourds (1992) raziskuje svet gluhih in lepoto jezika znakov, v La Moindre des choses (1997) pa spremlja življenje v psihiatrični kliniki La Borde. Njegov film Être et avoir (2001), ki prikazuje življenje v majhni podeželski šoli z eno učilnico, je bil izjemno uspešen in prejel več nagrad, med njimi prestižno nagrado Louis Delluc in cezarja za najboljšo montažo. Philibert se pogosto vrača k temam, kot so izobraževanje, skrb za ranljive skupine ter življenje v institucijah, kar je razvidno tudi iz filmov, kot so Nénette (2010), portret stare orangutanke v pariški živalski vrtu, in De chaque instant (2018), kjer spremlja študente na poti do poklica medicinskih sester. Leta 2023 je prejel zlatega medveda na Berlinalu za svoj film Adamant.