Miren dan
r. Jan Mozetič
režija, fotografija, montaža: Jan Mozetič
asistent režije: Urban Košir
scenarij: Jan Mozetič, Miha Kosovel
scenografija: Vasja Kokelj, Anton Špacapan
kostumi: Maria De Fornasari, Mateja Čibej
avtorska glasbe: Ana Kravanja, Samo Kutin
tonski mojster: Tomi Novak
obdelava zvoka: Havir Gergolet
obdelava slike: Gianandrea Sasso
laboratorijska obdelava: Transmedia Production
posebni efekti: Fabio Bressan
producenta: Aleš Doktorič, Mateja Zorn
koprodukcija M.B.E. d.o.o., Zavod Kinoatelje
produkcija: Kinoatelje
leto: 2018
trajanje: 90'
jezik: slovenski
format: DCP, 1:1.85, č/b in barvni
zvok: DOLBY SR
Leta 2020 je Jan Mozetič prejel nagrado Iris za najboljšo fotografijo v dokumentarnem filmu. Nagrado podeljuje Združenje filmskih snemalcev Slovenije za najboljše stvaritve na področju filmske fotografije.
Jan Mozetič pravi: »Nagrada Iris me je zelo razveselila, še posebej ker jo podeljujejo strokovnjaki iz vrst Združenja filmskih snemalcev Slovenije. Rad bi se zahvalil Kinoateljeju, vsem udeležencem projekta ter seveda moji družini za podporo. Predvsem bi izpostavil delo Urbana Koširja, kot asistenta kamere in snemalca stabiliziranih posnetkov. Posebno zahvalo pa si zasluži Gianandrea Sasso, ki je bil kolorist filma in me je naučil masirati podobe.«
Sinopsis
V vasici ob meji, ki jo vseskozi biča nevidna roka zgodovine, je bilo celò pokopališče razmejeno med socialistično Jugoslavijo in Italijo, se v teku tihega dne začnejo križati zapletene zgodbe, kot bi se odvijale v vzporednih svetovih.
Na ozadju bujne narave drobni vsakodnevni pripetljaji sprožajo spomine, ki polnijo prazno stanovanje Natalije. Nasprotno se tisto, v katerem živi veganka Gala, nekdanja tekmovalka v bodybuildingu, zdi, da izginja v žrelu računalniškega monitorja. V baru poštar razmišlja o usodi skupnosti, medtem pa Tjaden z veličastnimi poleti svoje domišljije poskuša ubežati lastni dolgočasni osamljenosti. Ko se Matteus vrne domov in ni več delavec, potuje z meditacijo v vzporedna vesolja. Na robu pordele kraške planote in ob bregovih reke Vipave v tišini krožijo stražarji, ki predano nadzirajo meje vasi, kjer so ločnice med vidnim in nevidnim vse manj izrazite. Zavezanost razumu dokončno izpuhti šele z Jankom, izgubi se v gostem cigaretnem dimu, ki se širi po njegovih sobah – tam, kjer se utelešajo skrivnostna bitja.
V eni izmed sodobnih in globaliziranih provinc, ki so za prestolnice vse težje razumljive, te osamljene osebe iščejo odrešitev, ujete med intimno in kolektivno zgodovino.
Izjava avtorja
Miren je vas, za katero se zdi, da so jo že s samim poimenovanjem obsodili na to, da bo umirjena, vedra, dolgočasna. Prav ta obrobnost pa jo v mojih očeh dela pomembno.
Miren je del območja, ki je prežeto z različnimi kulturami in je vseskozi na prepihu Zgodovine. V prejšnjem stoletju je iz avstro-ogrske zamrznitve prestopilo na frontno linijo prve svetovne vojne, med drugo pa doživelo ponovno razdejanje. Obdobju Titove Jugoslavije je sledila osamosvojitev Slovenije, pri čemeri so bili posamezni liki filma posredno vpleteni.
Odločil sem se, da se tovrstnih tem ne bom lotil neposredno: pustil bom, da same zdrsnejo na svoje običajno mesto, na skrajni rob vsakodnevnega življenja.
Obrobje ima danes pri ustvarjanju Zgodovine vse večjo vlogo, se življenje razvija drugače kot v velikih mestih. Neodvisno od tega, kar si o tem misli Zgodovina, ima čas v teh krajih moč, da upočasnjuje, medtem ko se razdalje kljub vplivu interneta še vedno večajo. In prav to nekaterim posameznikom omogoči, da resničnost interpretirajo na veliko bolj ustvarjalen način. To se kaže kot nuja, zavezujoča in obupana, včasih nora in skrajna. Samotarsko početje, ki je le redkokdaj odprto, vključujoče.
Film je zasnovan okrog oseb, njihovih strahov in želja, ki so mi jih zaupali. Občudoval sem drznost in edinstvenost njihovih življenjskih poti. Z nekaterimi se poznamo že vrsto let, z drugimi pa sem se prvič srečal šele ob začetku raziskav za film. Ker je vsaka uprizoritev v bistvu arbitrarna, sem se lahko oprl le na zavest o povezanosti, ki nas je združevala. Nenazadnje film govori o iskanih ali spodletelih stikih.
Nekoč so skupnost sestavljali ljudje, ki so si delili zgodbe in neko ozemlje. Ko pa so se te zgodbe pomnožile, so posamezniki ustvarili osebne univerzume, ki so postali med seboj različni in neskladni. Ali lahko torej zadošča zgolj ozemlje za nastanek skupnosti? Obstaja morda še kaj drugega, bolj skrivnostnega, morda celo potlačenega in onstran zgodb, obredov in simbolov, ki je zmožno uskladiti zasebno s skupnim?
